Ob koncu pogovora z 20-letnikom, poimenovala ga bom Denis, ki je že leto in pol v Prevzgojnem domu Radeče, mladeniča vprašam, kako si želi živeti, ko bo zapustil to ustanovo. Potem ko se dobre pol ure pogovarjava o tem, kaj vse je naredil narobe in kako zdaj to obžaluje, si želim slišati, da je pogled na to, kaj je v življenju treba imeti, da si srečen, korenito spremenil. A me mladostnik z odgovorom nekoliko razočara.