V času po drugi svetovni vojni in uvedbi socialističnega političnega sistema so na tleh nove Jugoslavije želeli ženskam tudi na družbenopolitičnem področju dati več veljave, kar so leta 1964 vnesli tudi v ustavo. Toda zaradi zakoreninjene miselnosti iz preteklih časov ter pretežno nizke izobrazbe žensk to ni bilo ne lahko ne enostavno in ne samoumevno. Še na tleh Slovenije, kjer so na političnem prizorišču tedaj igrale zelo vidno vlogo Pepca Kardelj, Zdenka Kidrič, Lidija Šentjurc in Vida Tomšič, žensk ni bilo lahko vključiti v vidnejše in odgovornejše družbenopolitično delo. Niti večine tistih ne, ki so bile v prvih letih po osvoboditvi vključene v Antifašistično fronto žensk (AFŽ) kot nekakšno povezovalno organizacijo naprednejših žensk. V preostalih delih tedanje skupne države so bila tovrstna prizadevanja še nekajkrat težja. V časniku Ljudska pravica je bil na dan žena leta 1952 objavljen obsežen uvodnik politične aktivistke in prvoborke Mire Tomšič - Svetina, s katerim je ženske preko nakazanih sprememb v družbi poskušala spodbuditi k večji družbeni angažiranosti in javnemu delu.
Posvetite večjo skrb politični prevzgoji žena
(…) V teh dneh se zbirajo vse naše napredne delovne žene k praznovanju 8. marca. Zavedajoč se velikanskega pomena, ki ga ima 8. marec že dobra štiri desetletja v vzajemnem boju žena za pravice in osvobojenje človeštva, ocenjujejo naše žene opravljeno delo in sklepajo o bodočih nalogah. Osmi marec pa bi moral vse bolj in bolj postati tradicionalen borbeni praznik vseh delovnih in naprednih ljudi pri nas. Zato bi morale ob tem prazniku tudi partijske organizacije temeljiteje razmišljati in sklepati, kakšen delež bodo prispevale, kaj bodo letos, ob pismu CK, storile, da bi se politični vpliv Partije vse bolj razširil tudi med ženskimi množicami. To bi bilo še posebno potrebno zato, da se dragocene tradicije tega zgodovinskega borbenega praznika ne bi zmaličile, da se 8. marec ne bi spremenil zgolj v »materinski dan«, kar se je tu in tam že pojavilo, čeprav so nam taka praznovanja iz polpretekle dobe ostala v zelo neprijetnem spominu.
Poglejmo, kako potrebno je, da partija ob pomoči Fronte in drugih organizacij globje poseže v vsakdanje življenje in dejavnost žena. Iz poročil tovarišev, ki delajo na terenu, ugotovimo, da so sovražniki socializma pri nas usmerili svojo pozornost in aktivnost precej tudi na žene. Jasno jim je, da so žene večinoma manj razgledane, obremenjene z ostanki težke preteklosti, zato tudi manj razsodne in celo čustveno bolj sprejemljive za raznovrstne njihove parole. Čeprav tudi te žene zdravo čutijo, kaj jim prinaša socializem, in ga s svojim vsakdanjim delom tudi bolj ali manj zavestno pomagajo graditi, se vendar pustijo razmeroma hitro preslepiti in niti ne opazijo škode, ki jo s tem povzročajo sebi, svojim družinam in skupnosti. So primeri, ko matere branijo svojim otrokom, da bi se udeleževali pionirskih in mladinskih sestankov, in ko smatrajo za potrebno pošiljati otroke k verouku, ker bodo sicer ostali podivjani in nevzgojeni. Močnejši vplivi klera na žene se izražajo v primerih, ko so žene agitirale za verouk od hiše do hiše ali pa so same po hišah poučevale verouk, češ da je vera preganjana. Žene branijo možem, da bi se politično udejstvovali, zahtevajo od njih odnosno od vse družine izvrševanje cerkvenih obredov (porok, krstov, pokopov itd.) ter vnašajo ob takih prilikah v družine tudi negativne vplive sorodnikov, znancev, sosedov itd. Spovednica izvaja na žene najmočnejši, predvsem politični vpliv in niso tako redki primeri prepirov in razdora, ki se na ta način vnaša v družine. Pogosto so žene nosilke zaostalosti tudi v svojih domovih, v gospodinjstvu, pri vzgoji otrok ter pod vplivi vraž in starih navad nasprotujejo mnogim osnovnim higienskim in zdravstvenim zahtevam.
Z zgornjimi primeri pa ne mislimo podcenjevati velikega dela, ki so ga opravile naše najnaprednejše žene v vsem času naše revolucije. Treba je le ugotoviti, da tem ženam pionirkam ne moremo nalagati vse odgovornosti za tako važne naloge, kakor so prosvetljevanje, politična vzgoja in aktivizacija ostalih žena. (…)
Zanimiv je eden izmed primerov dela naših žena v preteklem letu. Povezale so se v Ljudsko prosveto, ker so začutile veliko potrebo po prosvetljevanju in tudi željo po učenju in napredku pri samih ženah. Ustanovile so mnoge praktične izobraževalne tečaje, ki so lepo uspeli.
Ker pa so ostale žene pri tem svojem delu preveč prepuščene same sebi in so se partijske ter frontne organizacije premalo zavedale daljnosežnega pomena začetega dela, ugotavljamo, da so bili ti tečaji vsebinsko preveč enostranski. Žene so se usposabljale v kuharskih, šivalnih, prikrojevalnih in podobnih tečajih, predvsem samo za boljše gospodinje, manj pa je bilo tečajev, na katerih bi si žene pridobivale širšo splošno izobrazbo, tečajev z vzgojno, zdravstveno-higiensko problematiko, raznih strokovnih tečajev za usposabljanje v poklicu itd.
Druga slabost takega dela pa je, da se po zaključenih tečajih žene večinoma razidejo. Ne uspemo jih pritegniti za nadaljnji njihov splošni in tudi politični razvoj in vzgojo. (…)
Storili pa smo še eno napako: take oblike dela z ženami niti niso v skladu s partijskimi načeli o vlogi žene v današnji stvarnosti, če jih ne razvijamo. Nehote poudarjamo samo vlogo žene pri domačem ognjišču, v razmeroma zelo zaostalem gospodinjstvu in v splošni, v glavnem materialni skrbi za otroke. Pri tem podcenjujemo skrb za razvoj žene-matere, ki je med najvažnejšimi vzgojnimi činitelji doma in v družbi sploh. Vzgojo žene, ki naj bi bila nepogrešljiva sodelavka na tolikih področjih naše celotne dejavnosti – politične, gospodarske, kulturno-prosvetne itd. – puščamo ob strani. Zato se naše partijske in politične organizacije v konkretnem boju s sovražniki graditve socializma borijo pravzaprav z mlini na veter, če omalovažujejo tako pomemben faktor, kakršen so žene in njihov vpliv zlasti na mladino, na javno mnenje itd. (…)
Razmišljati bi bilo treba tudi o posebnih oblikah dela z ženami v tovarnah, v stanovanjskih blokih z delavskimi družinami in na vaseh, od koder se žene vozijo na delo. (…)
Dolgoletne borbene tradicije 8. marca se bodo s temi konkretnimi, aktualnimi nalogami samo poživile. Ker so take naloge tako življenjsko vezane s celotno našo politično in gospodarsko problematiko, je nujno, da bo z njimi delo med ženami pridobilo tudi na tem, da ne bo več kampanjskega značaja in da mu bo Partija vtisnila pečat širokega, nepomirljivega boja za množice in njihov nenehni napredek.
Ljudska pravica, 8. marca 1952
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
