Enainpetdesetletni pater je že kot otrok sestavljal računalnike. Pri umetni inteligenci ga najbolj zanimajo etična vprašanja, s katerimi se ukvarja vse od študija dalje. Kot pravi, tehnologija namreč nikoli ne more pojasniti, kaj pomeni biti človek. In ker so pota Gospodova včasih tudi nepričakovana, je Benanti tik pred zaključkom inženirskega študija in po propadli zvezi vstopil med frančiškane. Posvetno znanje o tehnologiji je združil z božjim izročilom. Postal je ena največjih avtoritet na področju umetne inteligence, ki poleg svetovanja Vatikanu to počne tudi za italijansko vlado in Združene narode. Podobno kot drugi strokovnjaki je tudi Benanti prepričan, da je treba umetno inteligenco regulirati, saj bi brez jasnih smernic svetu grozila distopija, v kateri bi odločitve sprejemali algoritmi brez človeškega usmiljenja. Ob zavedanju slabosti umetne inteligence, med katere uvršča tudi nevarnost, da bi se neenakosti med različnimi družbenimi sloji še poglobile, pa jo predvsem v luči staranja in zmanjševanja italijanske družbe vidi kot možnost povečanja produktivnosti. Ukvarja se tudi z etičnimi vprašanji brisanja mej med ljudmi in stroji, saj poskušajo stroji postajati vse bolj podobni ljudem. Načeloma pravi, da umetna inteligenca ni ne dobra ne slaba, problematična je lahko le njena zloraba.