Sukićeva je povedala še nekaj bistvenega: na rokohitrski referendum bomo šli, ne da bi javnost spoznala vseh podrobnosti in tudi tveganj ter senčne plati te »strateške« odločitve. Podobno kot pri referendumu o Natu. Treba je hiteti in strašiti javnost z mrzlimi zimami brez ogrevanja, še posebno zdaj, ko ruskega plina ni več. Ta je pravi trenutek za novo koalicijo voljnih.
Pa poglejmo nekaj podrobnosti, o katerih se ne bo veliko govorilo in pisalo, saj pričakujem, da bodo slovenski mainstream mediji, za katerimi stoji država ali kapital, enozvočno za. Gospodarstveniki so že aplavdirali, vse stranke (brez Levice zaenkrat), pa bodo referendum in 2. blok Jek podprle. Prične se tista nekritična evforija, ki smo jo že spoznali pri vstopanju v EU in Nato, napadu ZDA in zaveznikov na Afganistan, Irak in Libijo, Ukrajini, sankcijah proti Rusiji … no pri Izraelu in Gazi je atlantska evforija nekoliko, sramežljivo, popustila, ugasnila. Zdaj pa stopimo spet v skupno borbo za nacionalni energetski cilj! O potrebi in nujnosti jedrske kot »trajnostne in zelene energije«, ki naj bi zagotovila dolgoročno blaginjo vsem, bomo do novembrskega referenduma veliko slišali in brali. Morda bodo angažirane tudi temne in svetle vplivnice. Zato bom tukaj izpostavil nekaj dilem, o katerih bi morali temeljito spregovoriti, preden se podamo v boj za ali proti bianco menici.
1. Jedrska energija ni obnovljiva energija in ne pomeni energetske avtonomije. Uran je treba uvažati.
2. Jedrska energija je med najdražjimi, zaradi drage tehnologije in drage surovine. Posledično se računi elektrike za gospodinjstva ne bodo pocenili, kvečjemu nasprotno.
3. Nesreče v jedrskih elektrarnah so redke, a potencialno najnevarnejše za okolje in ljudi.
4. V nestabilnem času vojn so tveganja (primer Zaporižja) še večja.
5. Krško se nahaja ob tektonski prelomnici in na enem od potresno bolj aktivnih območjih Slovenije – tveganje močnega potresa, ki ga v obdobju delovanja Jek 1 (še) k sreči ni bilo, je vendar še naprej realno.
6. Vprašanje hranjenja in odstranitve radioaktivnih odpadkov ni rešeno. Jih bomo izvažali v Afriko in tretji svet?
7. Jedrska energija je postala »zelena« le nedavno, po odločitvi Evropske komisije in pod pritiskom močnega jedrskega lobija. Konec dobave ruskega plina jim je pri tem zelo pomagal.
8. Vprašanje za logiko: zakaj Avstrija trmasto nasprotuje jedrski energiji in raje intenzivno vlaga v obnovljive vire? Mar nima potreb po energiji, kot jih imamo mi?
9. In dulcis in fundo: ob lanskem obisku ameriških senatorjev (zoper enega od le-teh, Boba Menendeza, nato v ZDA obtoženega prejemanja podkupnin) pri vrhu slovenske politike (zunanji ministrici, predsedniku vlade, predsednici republike) je bil javno izpostavljen namig o pomenu, da posel Jek 2 dobi ameriški Westinghouse (graditelj Jek 1). Zelo zgovorno. Lahko sumimo, da so posli, vsaj politično (nihče se od slovenskih vrhovnih politikov ni odzval na lobistično izjavo senatorja) že sklenjeni in da bo služil »posvetovalni referendum« predvsem kot demagoška bližnjica do uveljavitve njihovih interesov. Manj pa naših.
Sam bom na referendumu glasoval proti, ker verjamem, da obstajajo druge, manj tvegane in bolj trajnostne poti do energetske varnosti. Pa bi raje pri tem sodelovali z Avstrijo. A žal mislim, da je kocka že padla; politično jedrsko enoumje od SDS do SD, preko Svobode in Nove Slovenije, je že dejstvo. Podobno je bilo pri Teš 6. Hiteli bodo z referendumom in ga skušali triumfalno dobiti. Vprašanje je, ali se bo družba spet pustila manipulirati in zapeljati. Trikov za to je nešteto.
Franco Juri, Koper
