#kritika Nič ni večno razen večnosti

Sprva ni jasno, kdo ali kaj govori. Tisto, kar prihaja, je množica polnih, bolečih, črnih trebuhov, ki se raztrga ob ostrem gorskem skalovju, da se zabliska in zagrmi, kot se je že dogajalo, se dogaja in se še naprej bo. Nekoliko kasneje se zboru priključijo drugi glasovi, ki zatrjujejo, da so tam, kjer so, že od zmeraj in bodo tam še naprej, »ker ni začetka in ni konca« in »zgodba ene je zgodba vseh«. V nasprotju s klepetavostjo nevihtnih oblakov in črnih trobent je gora redkobesedna; njen čas ni čas človeka, temveč večnosti zemlje. Smrt poznajo le ljudje, pa še ti, kot se zdi, ne zares, saj se preobražajo v duhove ali čustva, s spominom naseljujejo kraje, kjer so nekoč živeli, ter se prikazujejo otrokom, živalim in v sanjah. Vse govori o vsem in mimo vsega, stvari se prepletajo, a ostajajo nedotaknjene; kljub multitudi glasov sta vsakemu elementu, živemu ali ne, odmerjena točno določeno mesto in vloga. V naravnem ciklu, kot ga prikazuje Irene Solà, vlada red.