Ne oporekam pravnim, procesnim in drugim odločitvam. Pravno bo sodba seveda lahko popolna in vrhunska. Pomisleke imam torej glede odsotnega poguma, s katerim niso rešili enega samega življenja. Pa bi ga morda lahko. Morda, pravim. Vsekakor me ti sodniki niso navdušili in ne zadovoljili. Edina, ki je opravila svojo človeško nalogo, je bila JAR.
Zavedam se, da sploh nisem kompetenten za kakršno koli strokovno oceno navedenih strokovnjakov – sodnikov. Absolutno pa imam pravico do svojega mišljenja o navedeni zadevi. In tudi o tej v Gazi kot tudi v Haagu. Res je tudi, da to politično pravno reagiranje v nekaterih situacijah, ko gre za življenja, ne le posameznikov, temveč ljudstva oziroma naroda, ne zadošča oz. ne zadovoljuje.
Pravno formalne vsebine in procedure so sicer pomembne, a vendar ne bodo obudile k življenju 26.000 mrtvih. In tudi niso preprečile okoli 200 mrtvih na dan razglasitve te vmesne sodbe. Prav tako očitno ne preprečujejo prihodnjih genocidnih ravnanj Izraela. Zato me tudi vso to pravno formalno žongliranje ne fascinira preveč. Bolj bi bil vesel, če bi mednarodni sodniki dali jasen signal vsem in vsakomur: absolutno takoj nehajte in prekinite z genocidnim ali zaradi mene »samo« vojno-zločinskim ravnanjem. In če bi rešili vsaj enega otroka ali življenje, bi vse skupaj imelo neki smisel. Sicer je bolj »šminka sistem« za vse silne pravne, a ne človeške razprave in teoretiziranje, ki je bolj samo sebi namen.
Morda navedeno razmišljanje ni ravno najbolj pravilno, a vendar mislim, da imajo tudi »pravni oblastniki«, torej sodniki, določene dolžnosti, z vsemi svojimi sklepi in posledicami, ne pa z mešanimi pravno političnimi kalkulacijami, ki so bile že stokrat videne, zadovoljiti sebe in javnost oziroma države OZN. So bili uspešni, učinkoviti in pravočasni? So presodili po svoji vesti? Naj vsak od nas sam presodi.
Miloš Šonc, Grosuplje
