Naj začnem s kratko zgodbo izpred desetletij. Smučarski sejem na Gospodarskem razstavišču, na katerega sem šel prodajat in kupovat nekaj opreme, je imel poseben kotiček. Tja smo obiskovalci lahko odložili rabljene, a še vedno uporabne smuči, ki smo jih darovali komur koli potrebnemu. Veselih obdarovancev brez denarja, zlasti otrok, je bilo vselej nekaj. Tja sem prinesel lepo ohranjene smuči, ki jih je hči prerasla, kar se v mladih letih zgodi prav hitro. Čez čas sem se sprehodil naokoli in si ogledoval ponudbo. In glej, zlomka, prav te podarjene smuči je vzel eden prodajalcev in jih uvrstil v svojo ponudbo. Da me ne bi prepoznal kot darovalca in se izgovoril, da jih tudi on podarja, le da na svojem pultu, sem k njemu poslal znanca, ki je brž izvedel za ceno. Ni bila pretirana, simbolična pa tudi ne. Razburil sem se, odkorakal k prodajalcu in ga ozmerjal. Na srečo je bil dve glavi manjši od mene in je po ostrih besedah le še bolj skupaj lezel. Na koncu je le plašno rekel, da bi pač kdo drug vzel smuči in jih prav tako prodajal, če jih ne bi bil on.
Njegovo pojasnilo je bilo utemeljeno onkraj vsakega dvoma in lahko služi za nadaljevanje razmišljanja na širši in višji ravni. Povedano na kratko – kjer je priložno...
