Volilni cikli in z njimi menjava ali ohranitev političnih voditeljev je nekaj samoumevnega – za demokracije. V avtokracijah – tako kot denimo v Egiptu, kjer se Egipčani ta konec tedna odpravljajo na volitve novega starega predsednika Abdela Fataha Al Sisija – je demokratična izbira že uvodoma iluzorna, zmagovalec pa na volitve gleda kot na potrebno birokratsko folkloro izpraševanja ljudske volje. V ustaljenih demokracijah, kot so ZDA, najverjetnejši predsedniški kandidat republikancev, večkratni obtoženec in netilec državnega prevrata Donald Trump odkrito sanja, da bo po volilni zmagi vsaj za en dan diktator, nakar bo apetite ohranjanja popolne prevlade spet zmanjšal. Kdor verjame, naj si pred brezbrižnim zamahom z roko raje ogleda posledice več kot desetletja trajajoče vladavine nekdanjega demokrata Viktorja Orbana na Madžarskem. Pogled bi se lahko usmeril tudi v Rusijo, od koder je po začetku druge Putinove imperialistične vojne v Ukrajini in razgradnji še zadnjih preostankov kritičnega razmišljanja v državi pobegnilo že 1,3 milijona ljudi. Spisek primerov je dolg. Na območjih, ki se še lahko ponašajo kot demokratična, pa živi le še vsega skupaj osem odstotkov svetovnega prebivalstva, medtem ko je polje »pomanjkljivih demokracij« naraslo na ozemlje, kjer prebiva 55 odstotkov svetovnega prebivalstva.
Teh morebitnih političnih prevratov v demokracijah, kot prihodnje leto grozi v ZDA, nas mora biti strah. Kajti ko bo skopnel prostor demokracij, nam Rusija, Kitajska, Egipt, Izrael, Sudan, Savdska Arabija, Iran, Čad, Belorusija in Afganistan ne bodo pomagali, da si priborimo nazaj morda največjo vrednoto, da naš glas šteje. ZDA se med pomanjkljive demokracije uvrščajo že vrsto let, največja grožnja za tamkajšnjo demokracijo pa je po ocenah oddelka za raziskave in analize skupine Economist politična in kulturna polarizacija. Te so poleg Trumpa in njegovih sledilcev še kako vešči številni politični hujskači v Evropi in njeni okolici.
Putinov režim se je v letu pred evropskimi volitvami loteva v obliki hibridnega napada, katerega cilj je šibitev Evropske unije od znotraj. S pošiljanjem migrantov na mejo s Finsko, kjer jih sicer nikoli ni bilo, želi zanetiti še eno migracijsko torišče – kot da jih ne bi bilo že dovolj. V enopartijsko kontrolirani državi, pa naj bo korupcija še tako velika, prihodi migrantov na meje finske Karelije in Laponske brez vednosti ali odobravanja režima ne bi bili možni. Kajti Putin dobro ve, da so migracije za njegove domnevno nekdanje politične prijatelje iz nekoč marginalnih evropskih političnih strank skrajne desnice še kako priročna tema za vodenje polarizacijskega boja v Evropski uniji. Pa Finci, pa čeprav imajo desno vlado, tej igri niso nasedli. Zaprli so meje, na pomoč poklicali Frontex in obrnili »hladno ramo« Putinu.
Ko bodo Evropejci v začetku prihodnjega leta odšli na volitve, se bodo morali nujno spraševati o položaju Evrope v svetu. Cene elektrike, inflacija – to so teme, ki jih populisti najpreprosteje izkoriščajo za kritiko vlad, njihovo demontažo in nabiranje političnih točk. Vendar so to tudi relevantne teme za ljudi. A velike teme, ki bodo določale našo dolgoročno prihodnost, ne bodo kratkoročni pogledi v denarnice, temveč večja vprašanja demokracije, evropske umeščenosti v svetu v času dveh potekajočih vojn, pa tudi ne nazadnje evropske obrambe. Ko začne nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, mirovnik par excellence, sicer nekega drugega obdobja iz poznih 70. let prejšnjega stoletja, govoriti, da se mora Evropa začeti spraševati o tem, kako bo svojo odvračalno držo izboljšala z jedrskim orožjem, je vrag v spreminjajoči se multipolarnosti tega sveta vzel šalo.
Etablirana politika mora znati odgovoriti na vsa ta vprašanja – na skrb plitkih denarnic, na ohranjanje vladavine prava, na krepitev evropske avtonomije tako na obrambnem kot na finančnem, industrijskem področju. Kajti če etablirani politiki to ne uspe, glasove poberejo populisti. Dokler so v majhnem številu, jih evropskemu loncu politične sredine v Bruslju uspe nevtralizirati. A če bi za mizo evropskega sveta sedelo več takšnih razgrajačev s političnimi rokohitrskimi rešitvami ali pa bi se v evropskem parlamentu njihova manjšina razširila vsaj do te mere, da bi lahko ohromili sprejemanje zakonodaj, bi se EU slabo pisalo. Zato šteje vsak glas. Tako na nacionalnih kot evropskih volitvah. Ko so enkrat na oblasti Trump, Milei, Wilders, Orban in druščina, je po toči zvoniti prepozno.
