Da zapoje to pesem, sta se odločila avtorja – Ivan Sivec in Milan Ferlež. Stala sta pred nacionalnim radiem in ugotavljala, da imata pripravljenih precej pesmi, ki bi jih bilo dobro spraviti v življenje. Ravno v trenutku, ko sta se že začela spraševati, kdo bi jih zapel, je iz televizijske stavbe stopil Kopitar. Prvi ga je opazil Sivec: »Lej, tale bo.« Ferlež se je odzval: »Kdo pa je to? A zna on peti?« »Kolikor vem, zna,« je usodo zapečatil Sivec.
Za kaseto so posneli deset skladb. Avtorja sta za nosilno imela v mislih pesem Metulj, a so se na koncu na predlog Kopitarja odločili za Žametne vrtnice, za katero je spremljevalni vokal prispevala Damjana Golavšek. Pesem je takoj postala uspešnica. Na radiu Murski val so jo neko nedeljo v »čestitkah« zavrteli kar štiriindvajsetkrat. Na Radiu Slovenija, kjer so željo po določeni pesmi vsakokrat uresničili le enemu poslušalcu, pa je bila na sporedu pol leta vsako nedeljo.
Dobrih deset let je že od zadnje Kopitarjeve pesmi, katere je tudi avtor. To je Mladost so naši spomini. Zaupal nam je načrte za prihodnje leto: »Večkrat me kdo pokliče: 'Naša mama ima pa tako rada ono vašo pesem, a bi lahko prišel zapet,' vse več pa je tudi povpraševanja: 'Boris, kaj pa kaj novega?' Občutek imam, da si bom v letu 2024, skupaj s še kakšnim avtorjem, privoščil novo pesem.«
