Sredi decembra 1991 sem v hotelu Argentina v Dubrovniku skupaj z nekaj švicarskimi kolegi čakal, da prinesejo večerjo. Bilo je mrzlo, ker je topniško obstreljevanje mesta razbilo streho in večino šip. Natakarji pa so prišli slovesno oblečeni in s široko nasmejanimi obrazi. »Gospoda, Nemčija je priznala neodvisnost Hrvaške in Slovenije.« Vojna v Sloveniji je bila že mesece mimo. Vukovar pa je bil porušen do tal, dobra tretjina Hrvaške je bila pod vojaško okupacijo, Dalmacija presekana na pol, v Bosni in Hercegovini pa je jugoslovanska vojska v hribih razdeljevala težko orožje srbskim milicam. Vojna je trajala že sedem mesecev. Pa vendar sem še desetletja kasneje poslušal britanske socialiste, ki so razlagali, da je priznanje Nemčije sprožilo vojno v Jugoslaviji in da je Slovenija kot prva odgovorna za razdejanje. Priznanje je bilo najbolj nevarno dejanje v sodobni zgodovini države. Moralo je biti strašno težko priznati, da zanemarljivo majhen narod obstaja kot država.
Ervin Hladnik Milharčič, kolumnist, novinar (Foto: Tomaž Skale)
Težje je samo še priznati Palestino. V neskončnih mukah je tudi Slovenija, ki ima kratkotrajno izkušnjo življenja s sumljivimi potnimi listi in izsiljevalsko politi...
V Dresdnu so neznanci v petek zvečer napadli nemškega evropskega poslanca iz vrst socialdemokratov (SPD) Mathhiasa Eckeja, medtem ko je lepil plakate...