Moje rojstno mesto je namreč Beograd in skupaj s starši sem ga zapustil, ko sem bil star sedem mesecev. To, kako sta se oče in mati iz različnih delov Slovenije v letih po drugi svetovni vojni našla prav v Beogradu, je mogoče tema za kratek film. Dejstvo pa je, da sta se kljub dobrima službama vrnila v (slovensko) vas brez elektrike in vodovoda ter začela novo življenje, ki je bilo pravo nasprotje tistemu v središču Beograda.
V Beogradu smo se s starši in sestro zelo pogosto ustavljali na poti v Elemir v Vojvodini, kjer so živeli babica ter tete in strici, ki so se tja po vojni preselili iz Francije, saj jim je bila po umiku Nemcev dodeljena hiša z nekaj zemlje. Kot otrok sem Beograd in njegove široke ulice, tramvaje in trolejbuse ter neskončno število ljudi opazoval z velikimi očmi. Ob vrnitvi sem moral svojim vaškim prijateljem do podrobnosti vse opisati, kar sem seveda storil z velikim veseljem in ponosom, saj je glavno mesto vendarle glavno mesto. Razložiti sem jim moral tudi, da kakopak nisem Srb, četudi sem tam rojen. Pozneje v času osamosvajanja je očitno nekdo podobno kot moji otroški prijatelji razumel določanje narodnosti na podlagi rojstnega kraja, ko je na novo fasado na šoli z velikimi črkami napisal »Lorenčič srpska svinja«, kar me je dodobra razkurilo. Med drugim je bilo treba poiskati sponzorja, ki je zagotovil novo barvanje fasade, saj na pomoč države pač ni bilo računati.
Po koncu otroških let se v Beograd nisem več pogosto vračal in sem ga spremljal kot središče takratnega razburljivega in prelomnega političnega dogajanja. Z uvedbo štipendiranja dijakov iz prostora bivše Jugoslavije sem od leta 2002 vsako leto prihajal na Prvo beograjsko gimnazijo opravljat intervjuje za izbiro dijakov za šolanje na II. gimnaziji. Več kot sprehoda po Terazijah in Ulici kneza Mihajla si nisem mogel privoščiti, saj sem po navadi cela dva dneva opravljal intervjuje. Velikokrat sem se vračal vesel in žalosten obenem: vesel, ker sem izbral odlične dijake, in žalosten, ker zaradi omejenega števila mest nisem mogel izbrati še več prav tako odličnih kandidatov. Letos se je tako vpisala že triindvajseta generacija. Večina je izjemno uspešna na različnih področjih, kar upravičuje sredstva za njihovo šolanje.
Obisk Beograda ravno prejšnji teden je bil zasebne narave in tako sem ga imel priložnost spoznati še na drugi način. Od zadnjega obiska je zrasel Beograd na vodi, ki s svojo arhitekturo in ceno stanovanj razburja večino Beograjčanov, saj lahko o čem takem le sanjajo. Sicer pa v Ljubljani ni bistveno drugače, saj je Villa (!) Schellenburg podobna zgodba. »Elite« so pač povsod enake, oddaljene od množic in realnosti.
V vseh mestih obiščem knjigarne, tako je bilo tudi to pot v Beogradu. Presenetilo me je število izjemnih knjigarn, ki s svojo velikostjo in izbiro zadovoljijo tudi izbirčne knjižne sladokusce. Navaditi se je treba le na imena in priimke avtorjev, ki so zapisani po dobrem starem načelu »piši kao što govoriš«. Tako sem le ugotovil, da je Leslija Njuman – Leslea Newman. Presenetilo me je tudi število kupcev knjig in cene, saj te ne presegajo deset evrov. Akcija Noč knjige založbe Laguna je cene znižala za kar 40 odstotkov, tako da sem za ceno ene knjige pri nas tam nabavil štiri knjige.
Obisk predstave Ferdinada Brucknerja Bolezen mladosti v Jugoslovenskem dramskem pozorištu je prinesel odlično izvedbo, še bolj pa me je presenetil s starostno strukturo gledalcev, ki so bili bistveno mlajši kot pri nas. Predstava je bila razprodana, podobno velja za številne predstave v preostalih beograjskih gledališčih.
V tem duhu je bilo srečanje z ravnateljem Prve beograjske gimnazije Sašo Andrejićem kot zmeraj prisrčno in zanimivo. Trenutno je bila njegova glavna naloga zbiranje številk bančnih računov vseh dijakov oziroma staršev, kar je bilo treba storiti nemudoma. Pridobiti te podatke od tisoč dijakov ni mačji kašelj, zlasti pa ne takoj. Zakaj naj šola zbira te podatke, in to takoj, mi ni bilo jasno, dokler mi Saša ni razložil, da bo vsak dijak prejel 10.000 dinarjev pomoči, kar znaša približno 85 evrov. Razumljiva postane tudi hitrost zbiranja podatkov o bančnih računih, saj morajo dijaki denar prejeti na račun do 18. decembra 2023. Zakaj ravno do tega datuma? Ko so volitve. Mimogrede, upokojenci so pomoč v višini 20.000 dinarjev že prejeli!
Ob obisku tržnice sem se nato zapletel še v pogovor s starejšo prebivalko Beograda, ki ni mogla prehvaliti Slovencev, ki smo bili »zmeraj daleč pred drugimi« in nam po njenem mnenju gre danes »jako dobro«. Moje besede, da ni čisto tako, pa je preslišala in končala z besedami: »A mi smo bili glavno mesto.« Zanjo je Beograd glavno mesto iz nekih drugih časov, ko je bilo v Beogradu več kot sto ambasad in so si kljuke podajali priznani državniki z vsega sveta.
Moj obisk se je končal tako kot v nekih drugih časih: letalo Air Serbia je imelo dve uri zamude in s tem dokazalo, da je pravi naslednik bivše jugoslovanske letalske družbe JAT, ki so jo v šali poimenovali tudi »Joking About Time«. Vseeno pa se bom v Beograd še vračal, saj rojstnega mesta ne pozabiš nikoli, pa čeprav si tam živel le sedem mesecev.
