V okviru enomesečne kampanje ministrstva za digitalno preobrazbo, ki bo trajala od sredine marca do sredine aprila, bodo organizirali tudi več okroglih miz po vsej Sloveniji. Kampanji se med drugim pridružuje tudi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (Akos), kjer poudarjajo, da lahko uredniško oblikovane vsebine pogosto predstavljajo zgled celotni družbi glede stopnje tolerance do takšnega govora. Zato izpostavljajo odgovornost medijev pri ustvarjanju lastnega programa.
Kot je za STA pojasnil Marko Puschner s točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si, ki deluje pod okriljem ljubljanske fakultete družbene vede, je primerov medvrstniškega spletnega nasilja zelo veliko. Zadnji podatki, s katerimi razpolagajo, so sicer iz raziskave Odklikni iz leta 2018, po kateri je vsaj eno obliko nadlegovanja doživelo 56 odstotkov učenk in 50 odstotkov učencev od 7. do 9. razreda ter 65 odstotkov dijakinj in 55 odstotkov dijakov.
Na delavnicah, ki jih izvajajo v osnovnih in srednjih šolah, pa po Puchnerjevnih navedbah opažajo, da je po pandemiji covida-19 spletnega medvrstniškega nasilja več kot pred pandemijo. Prav tako opažajo, da so vedno mlajši tako povzročitelji kot tudi žrtve tega nasilja. »Če smo še pred nekaj leti ugotavljali, da je največ spletnega medvrstniškega nasilja v tretjem triletju osnovne šole, se je ta meja krepko spustila in ga je veliko že v drugi triadi,« je navedel.
Po Puschnerjevih pojasnilih je največ medvrstniškega nasilja običajno med učenci znotraj posameznega razreda ali posamezne šole, tveganje pa predstavljajo predvsem družbena omrežja in aplikacije za sporočanje. »Zaradi tega je ključno osveščanje mladih o tveganjih, ki jih prinaša uporaba družbenih omrežij, aplikacij za sporočanje in sodobnih tehnologij. Prav tako je treba tudi osveščati učitelje in druge šolske delavce, ki se srečujejo s problematiko spletnega nasilja. Pozornost pa je treba posvečati tudi osveščanju staršev, ki so ključni dejavnik, saj se vzgoja za varno rabo interneta začne takoj, ko otroku prvič izročijo v roke napravo z dostopom do interneta,« je izpostavil.
Iz pogovorov z učenci in dijaki po njegovih besedah ugotavljajo, da je zagotovo največ spletnega nasilja v obliki žalitev in zmerjanja, ki je »tako pogosto, da so ga mladi že začeli normalizirati in ga ne razumejo več kot nasilje, čeprav so prizadeti in se zaradi žalitev slabo počutijo«.
Tudi Tjaša Horvat iz Društva za nenasilno komunikacijo je izpostavila, da mladi na delavnicah, ki jih izvajajo, pogosto poročajo o žaljenju in poniževanju, »a ga povsem normalizirajo«. »Presenečeni so, ko jim povemo, da gre za sovražni govor in kakšne so lahko posledice takšne komunikacije,« je pojasnila.
Mladi pogosto omenjajo tudi prepošiljanje golih fotografij brez privolitve osebe, ki je na njih. »Ko prejmejo takšno fotografijo, jim je pogosto neprijetno in zato vse skupaj zgolj ignorirajo in ne naredijo ali rečejo ničesar, nekaterim pa se zdi to zgolj zabava in se ne zavedajo zares, kako hude so lahko posledice, in takšne posnetke delijo,« je navedla.
Pogoste so po njenih pojasnilih tudi kraje identitet, ko nekdo ustvari lažen profil z imenom in priimkom vrstnika in na tem profilu objavlja posnetke ali besedilo, ki to osebo prikazuje v neželeni podobi. Na ta način osebo ponižujejo, jo žalijo in širijo laži o njej.
Kot je dodala, mladi omenjajo tudi različne načine izključevanja, ki se dogaja denimo tako, da neke osebe ne sprejmejo v določeno skupino. »Dogaja pa se tudi, da osebe ostanejo zunaj določenih skupin, ker imajo te neprimerne in neredko tudi nevarne 'pristopne pogoje' - oseba mora opraviti določeno aktivnost, ki je lahko neprijetna ali pa celo nevarna«, je opozorila.
Mnogi ne poznajo vseh možnosti za ukrepanje ob prejetju neželene vsebine
»Mladi so o celotni problematiki, predvsem pa tudi o tem, kako ukrepati, premalo osveščeni. To na delavnicah povedo tudi sami,« je izpostavila. Tako denimo tudi sami ocenjujejo, da se s starši ali učitelji o tem premalo pogovarjajo. »Ne vedo, da lahko, če na primer prejmejo neprimeren posnetek ali če nanj naletijo na družbenih omrežjih, to prijavijo. Ko jim povemo, da obstaja gumb, s katerim lahko vsak poda prijavo družabnemu omrežju, ki lahko ta posnetek odstrani, so presenečeni ali pa menijo, da je to nesmiselno, saj se ne bo nič zgodilo oz. se ne bo nihče odzval,« je navedla.
V društvu tako menijo, da bi bilo treba »bolj izkoristiti zanimanje mladih, ki ga izkazujejo za spletna orodja in se z njimi o dogajanju na spletu pogovarjati na način, kot se pogovarjamo o nasilju zunaj«. »Ni dovolj, da zgolj prepovedujemo, treba jih je predvsem izobraževati, kako spletna orodja uporabljati na primeren način, ki ne bo nikomur škodoval,« je izpostavila.
V Društvu za nenasilno komunikacijo izvajajo preventivne aktivnosti na tem področju, prav tako pa tudi interventne delavnice, predavanja in pogovore s starši in zaposlenimi na šoli, ko že pride do nasilja, ter nudijo individualno svetovalno delo z mladimi, ki so doživeli ali povzročili nasilje.
Šole blahko dosežejo tako učence kot starše
Da mladi niso dovolj ozaveščeni na tem področju in da je problem zelo pereč, meni tudi ravnatelj Osnovne šole Stražišče Kranj Pavel Srečnik. Opozoril je, da imajo mladi možnost dostopa do tehnologije in da je veliko odvisno od tega, kakšno kontrolo imajo pri tem doma. Po njegovih ocenah smo kot družba k reševanju tega problema pristopili prepozno.
Na njihovi šoli s približno tisoč učenci sicer po njegovih ocenah ni niti nimajo veliko teh problemov, vsako šolsko leto enega ali dva, verjame pa, da nekateri primeri ostanejo zakriti. Pri reševanju teh primerov najprej obvestijo starše in se z njimi pogovorijo, nekatere primere prijavijo policiji oziroma na policijo napotijo starše. Na šoli imajo na voljo vzgojne ukrepe po vzgojnem načrtu, sicer pa se ravnatelju zdi najbolj pomembno, da takoj začnejo pogovor s starši in z učenci.
Prejšnji mesec so tako obravnavali primer, ko so se učenci prek aplikacij na telefonu dogovorili, da bodo v bližini šole počakali učenca, s katerim je bil eden od njih sprt. Prisilili so ga, da je pokleknil in se nad njim verbalno izživljali, kar so posneli in objavili na spletu. Na srečo je informacija o tem do staršev prišla isti dan in so začeli skupaj s šolo takoj ukrepati, je pojasnil Srečnik.
Tudi sicer se po njegovih besedah na šoli ukvarjajo z ozaveščanjem učencev o teh temah, pri čemer ima pomembno vlogo predvsem razrednik, sodelujejo pa tudi z lokalnimi policisti, ki večkrat obiščejo šolo. Prav tako organizirajo predavanja za starše, a opažajo, da pridejo predvsem starši, ki so že dobro ozaveščeni. »Neurejene družinske razmere ali slabi odnosi kar močno vplivajo na te odklone pri otrocih,« je izpostavil.
Ocenil je še, da je uporaba mobilnih telefonov med učenci nad mejo dopustnega. Pojasnil je, da so telefoni na njihovi šoli prepovedani, da jih sicer otroci lahko imajo ugasnjene v torbi in da se večina tega tudi drži. Če pa ga uporabljajo, ga jim začasno vzamejo, iskati pa ga morajo priti starši. »Tako da pri nas je kar ponavadi kakšen telefon v tajništvu, ki čaka na starše,« je dodal.