Mladi Willy Wonka v predzgodbi klasike Čarli in tovarna čokolade z ladjo s trebuhom za kruhom prispe v evropsko velemesto, kjer domujejo najboljši izdelovalci čokolade na svetu. V srcu ima velike sanje o lastni čokoladnici, v žepu pa ducat srebrnikov. Igra ga Timothée Chalamet – tisti mladi ameriško-francoski igralec, čigar ime je treba vedno znova poguglati, da bi ga izgovorili pravilno. Ja, tisti iz Villeneuvovega Dune: Peščeni planet. Mladi Chalamet kot mladi Wonka ob prihodu poje, pleše in se smeji, a ga kmalu udari realnost osamosvajanja v kapitalizmu. Srebrniki, s katerimi naj bi zagnal svojo kariero, kopnijo iz ure v uro. Nihče mu ni povedal, da je življenje v mestu tako presneto drago. Potem ko mu že prvi dan zaradi lahkomiselnosti zmanjka denarja, čez noč zaradi naivnosti pristane še v oderuškem najemu.
Ja, mladega Wonko, prijaznega, zaupljivega, osirotelega in nepismenega študenta čokolade, pestijo vse težave, ki pestijo slovensko mladino. Na ulicah, kamor so ga pripeljale sanje o čokoladni karieri, vladajo prekarnost, nedostopna stanovanja in duševne stiske. Zaradi eksistencialne zagate, v kateri se je znašel, je prisiljen delati v pralnici, skrivoma pa dela tudi svoj čokoladni biznis. Itak – da normalno zvoziš mesec s slovensko tržno najemnino, rabiš dve plači. Za nameček že kmalu spozna, da je služiti kruh s čokolado zoprna stvar, saj sladki posel v mestu nadzoruje tako imenovani čokokartel, ki ima v mezincu tudi lokalno policijo. Wonka gre ciničnim, pogoltnim monopolistom v nos, ker dela boljšo čokolado, še bolj pa jim gre v nos, ker to boljšo čokolado prodaja pod ceno in jim zbija profite. Poceni pa jo ponuja, ker želi, da bi si jo lahko po novem privoščil vsak. Škoda, da se do konca filma ne loti še nepremičninskega biznisa – tako bi lahko vsak stanovanje kupil z gotovino!
A da ne bo pomote, predzgodba Wonke, ki jo je na podlagi zapuščine britanskega pisatelja Roalda Dahla spisala, sproducirala in zrežirala ekipa, ki se je podpisala že pod filmskega Medvedka Paddingtona, seveda ni zatežena socialna drama, pač pa lahkotna, sladkobna, sentimentalna, scenografsko pisana pustolovščina, primarno namenjena mlajšemu občinstvu. Novi Wonka je film, v katerem občani kljub pomanjkanju neprofitnih stanovanj, ugodnih kreditov in lojalne konkurence vsakih pet minut pojejo, skačejo in plešejo. Muzikal, v katerem velemestni kapitalizem ne zmore potolči neuklonljivega optimizma dobrih in poštenih, pa tudi muzikal, v katerem se molzejo žirafe, v katerem so menihi čokoholiki in v katerem oranžnega možica z zelenimi lasmi, Umpa lumpo, igra Hugh Grant. Ja, tisti iz romantične klasike Štiri poroke in pogreb.
Kingov muzikal Wonka je skratka igriva, zabavna, pocukrana, pa tudi malce preveč predvidljiva pripoved, v kateri prijazni, pošteni in skromni premagajo neprijazne, nepoštene in neskromne. Pa tudi film, v katerem Chalamet vlogo prvega med prijaznimi, skromnimi in poštenimi odpoje, odpleše in odigra tako natančno, tako prefinjeno, tako entuziastično, kot bi bil rojen za mladega čokoladnega maestra. Maestra, ki sta ga v nadaljevanju Čarli in tovarna čokolade brezčasno oddelala Gene Wilder v Stuartovem filmu iz sedemdesetih in pa Johnny Depp v Burtonovi interpretaciji iz leta 2005. Predvsem pa je novi Wonka predzgodba, v kateri vidimo, da je bil genialen izumitelj čokoladne reke, vročega sladoleda, karamelnega rudnika in mavričnih solzic, preden je postal ciničen, trmast, vase zagledan čokoladni tajkun, pravzaprav prijazen, pošten, skromen, prekariziran entuziast, ki je verjel v svobodni trg in sanjal, kako bo mešal čokolado po recepturi pokojne matere. Kot bi filmarji želeli reči – ja, preveč čokolade in preveč kapitalizma človeku škodi.
