Tragikomično je, da mediji navdušeno gostijo Tiborja Šimonko in mu ponujajo znaten prostor in čas, da promovira svojo ideologijo in vizijo razvoja. Njegova ideologija, vizija in to, kar predstavlja, so popolno nasprotje moji viziji razvoja. Naj spomnim, Tibor Šimonka je predsednik Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) in uprave Slovenske industrije jekla (SIJ), ki je izrabil – naivno in nerodno zasnovano – državno pomoč gospodarstvu ob krizi. Družbe v koncernu SIJ so trdile, da za preživetje in ohranitev delovnih mest potrebujejo državno pomoč. Čudežno je SIJ takrat posloval z dobičkom ter izplačal visoke dividende lastnikom in nagrade upravi. Ta manever je za ruske lastnike in nekatere ekonomiste dobro gospodarjenje, ki veča dobiček lastnikov in nagrade upravi. Slovenski davkoplačevalci, ki pomoč gospodarstvu financiramo, da bi le-to preživelo krizo, pa smo upravičeno besni zaradi ravnanja, ki neetično jemlje iz našega skupnega žepa, da polni žepe privilegiranih posameznikov. Takšno ravnanje oškoduje družbo, je moralno sporno in zavržno, čeprav formalno ni gospodarski kriminal. Če že zagreši kaj takšnega, bi od človeka s kančkom morale pričakoval, da se bo vsaj opravičil davkoplačevalcem, od katerih mnogi s svojimi plačami težko preživijo mesec. Etičen posameznik z moralno integriteto bi že ob sumu takšnega spornega ravnanja nepreklicno odstopil s funkcije predsednika GZS, da bi obranil moralno integriteto institucije. Tibor Šimonka se ni opravičil, niti ni vsaj ponudil svojega odstopa, ampak je svoje ravnanje le javno opravičeval – po mojem mnenju nespodobno in neprepričljivo.
Zakaj ne povabijo strokovnjakov
Mediji, večina politikov in del javnosti so to epizodo hitro pozabili. Večina tistih, ki nismo pozabili, verjetno zgolj zamahne z roko v prepričanju, da ne morejo spremeniti ničesar. Vdani v usodo opazujejo stanje, moralni razkroj in zatohlost v družbi. Upam, da sindikati, civilna družba in del kritične javnosti razmišljamo drugače. Razvijamo in ponujamo rešitve, ki bi – če jih uresničimo – lahko prispevale k (raz)reševanju problemov in kriz, s katerimi se soočamo.
Tragično ob vsej medijski pozornosti, namenjeni Tiborju Šimonki, je, da mediji pogosto prezrejo tiste, ki se strokovno, raziskovalno in znanstveno ukvarjamo z vizijami, koncepti in strategijami trajnostnega razvoja. Redko nas opazijo, ko opozarjamo na nevarne in tragične posledice (do)sedanjega koncepta razvoja. Podobno velja za družbene aktiviste, ki se zavzemajo za trajnostni razvoj in ga poskušajo uresničevati vsaj v posameznih segmentih. Če nas povabijo, nam namenijo precej manj prostora in časa. Malo smo krivi sami, ker mnogi nis(m)o vešči učinkovitega, preprostega in všečnega javnega komuniciranja. Kompleksnih konceptov, rešitev in alternativ, ki jih proučujemo in razvijamo, pogosto ni mogoče predstaviti enostavno in na kratko. So kompleksnejši, zahtevnejši in manj všečni od kratkih, poenostavljeno enostavnih in všečno predstavljenih populističnih gesel politikov in gospodarstvenikov.
Zavajanje o posledicah nižjih davkov
Poglejmo primer: gospodarstveniki poenostavljeno, všečno in po njihovem mnenju prepričljivo terjajo nižje davke. Trdijo, da nižji davki razbremenijo gospodarstvo, pospešijo razvoj in povečajo blaginjo. Zahtevajo racionalizacijo državnega in javnega sektorja, ker zanju zapravimo preveč. Zatrjujejo, da so javno zdravstvo, šolstvo, socialno in pokojninsko varstvo, ki jih financiramo davkoplačevalci, predragi, neučinkoviti in premalo kakovostni. Trdijo, da privatizacija in zasebno-javno partnerstvo (PPP – Private-Public Partnership) lahko razrešita vsaj del problemov na teh področjih.
Imajo prav? Primerjalne analize kažejo, da dolgoročno nimajo prav. Nižji davki razbremenijo gospodarstvo, povečajo prihodke in dobičke gospodarskih subjektov. Vendar ne zagotavljajo hitrejšega in kakovostnejšega razvoja. Le manjši del davčnih prihrankov se nameni za razvoj, investicije, ki koristijo vsem, in višje plače zaposlenih. Nominalna zvišanja plač ne pomenijo nujno realnega zvišanja. Nižji davki ne povečajo zaposlovanja in zaposlenosti. Zaposlovanje v novih sektorjih, ki se hitro razvijajo, praviloma ne nadomesti niti spodobno plačanih tradicionalnih delovnih mest, ki zaradi racionalizacije in propada starih sektorjev izginjajo. Zaposleni v novih sektorjih, kjer omejujejo, preprečujejo ali celo prepovedujejo sindikalno organiziranje, so v odnosu do uprav in lastnikov šibkejši. Veča se delež prekarcev, ki pogosto opravljajo več služb, in revnih. Večina davčnega »prihranka« gre za dividende in večje profite lastnikov. Povečujejo se razlike med bogatimi, zlasti najbogatejšimi, in drugimi. V razvitejših družbah, tudi v Skandinaviji, opažamo izginjanje srednjega sloja.
Nižji davki pomenijo manj proračunskih sredstev za delovanje državnega in javnega sektorja. Racionalizacije ne prinašajo pričakovanih rezultatov, ampak, kot ugotavljamo davkoplačevalci, poglabljajo krizo državnega in javnega sektorja ter znižujejo standarde in kakovost storitev, ki jih vsi rabimo. Krizo javnega sektorja povečuje tudi zasebno-javno partnerstvo. Zasebniki v teh partnerstvih, katerih temeljni interes je višanje profita, terjajo racionalizacijo, znižanje stroškov in zmanjševanje števila zaposlenih. Da taka racionalizacija zmanjšuje obseg storitev, ki bi jih moralo zasebno-javno partnerstvo zagotavljati prebivalcem, ter niža njihove standarde in kakovost, jih ne zanima. Ne motijo jih kritike davkoplačevalcev po svetu, ki ugotavljamo, da se krize na področjih vzgoje, izobraževanja in zdravstva, socialnega in pokojninskega varstva ter trajne oskrbe poglabljajo.
Sprejemam nižjo obdavčitev plač in dohodkov, ki veča razpoložljiva sredstva posameznikov, če izpad nadomestijo davki in dajatve, kot so višja obdavčitev poslovanja, dohodka, dobička in premoženja. Pravično je, da tisti, ki imamo več, prispevamo več. Zbrani davki in druge dajatve morajo vsaj ohraniti obstoječe ravni storitev. Vendar menim, da si moramo prizadevati za učinkovitejše in kakovostnejše delovanje državnega in javnega sektorja ter višje standarde storitev za zadovoljevanje potreb prebivalstva. Državni in javni sektor morata davkoplačevalcem pojasniti pomen svojega delovanje in storitev za kakovost njihovega življenja, uspešno gospodarjenje in trajnostni razvoj. Razložiti morata, kako in za kaj se sredstva davkoplačevalcev zbirajo in porabijo. Če sta pri tem uspešna, obstaja večja verjetnost, da bodo davkoplačevalci vestno plačevali svoje davčne obveznosti in vsaj občasno (praviloma za določen namen) sprejeli predloge za njihovo povečanje. Razmišljati moramo o racionalizaciji vseh sistemov in dejavnosti ter iskati rešitve, ki zagotavljajo želeni obseg, enakopravno dostopnost ter kakovost storitev za prebivalce. Idealne rešitve z enakimi ali manjšimi davkoplačevalskimi sredstvi izboljšujejo storitve.
Kako prihodnjim generacijam sploh omogočiti prihodnost
Vizija razvoja Slovenije, ki jo ponujam kot alternativo viziji Tiborja Šimonke, je vzdržen in trajnosten razvoj, ki upošteva vse okoljske, naravne in družbene omejitve, posledice in vplive gospodarjenja na okolje, naravo in družbo ter dostopnost in realno ceno vseh virov. Razvoj mora biti human, vključujoč, solidaren, enakopraven in pravičen, torej tudi etičen in moralen. Takšen trajnostni in vzdržni razvoj gradi na sozvočju z naravo, skrbi za ohranjanje in krepitev biotske raznovrstnosti ter vitalnosti življenjskega okolja. Med njegovimi cilji so tudi razvoj in krepitev človeških virov in varnosti, medsebojna solidarnost in nesebična pomoč vsem, ki jo iz takšnega ali drugačnega razloga potrebujejo. Za tak razvoj smo odgovorni vsi – sleherni posameznik in vse skupnosti. Ugrizniti moramo v kislo jabolko, »odrasti« in se vsaj začasno odreči kakšni ugodnosti in nebrzdanemu potrošništvu, da prihodnjim generacijam sploh omogočimo prihodnost. Takoj moramo uveljaviti pravične in realne cene za vse vire, odškodnine za okoljske in podnebne vplive, izpuste in škode, ki jih povzročamo posamezniki, gospodarski in drugi subjekti, ter za družbeno škodo gospodarskega delovanja in odločitev (na primer ko se podjetja, ki ne poslujejo z izgubo, preselijo v okolja, kjer so stroški, plače zaposlenih, okoljski in delovni standardi nižji, samo zato, da povečajo profit lastnikov). Ob navedenem se moramo stalno spraševati, kaj dejansko zagotavlja in izboljšuje kakovost in varnost človekovega življenja in ga osebno(stno) izpolnjuje.
Gospodarstvo mora postati etično in odgovorno
Uresničevanje teh ciljev terja preobrazbo podjetništva in gospodarstva. Postati morata etična in odgovorna, kar za zaposlene pomeni pravične plače, enakopravno vključevanje v odločanje in lastništvo ter vpliv na oblikovanje vzdržnih in trajnostnih strategij razvoja gospodarskih subjektov.
Stalno in neomejeno rast gospodarstva in BDP, ki ne upoštevata omejitev našega planeta in družb, ter povečanje profitov (lastnikov), ki ju kot merilo uspeha gospodarjenja in razvoja še vedno poudarjajo gospodarstveniki in politiki, moramo zavreči. Rast, ki ne upošteva negativnega vpliva gospodarskih dejavnosti na okolje, naravo in družbo ter realne višine škod, ki jih gospodarstvo in razvoj povzročata, je škodljiva in ni vzdržna. Gospodarski subjekti, katerih dejavnosti povzročajo velike negativne okoljske in podnebne odtise ter znatne (družbene) škode, morajo propasti. So okoljsko, podnebno in družbeno škodljivi. Njihovi dohodki, profiti in celotno premoženje ne zadoščajo niti za (po)plačilo realne cene (u)porabljenih virov. Temu moramo dodati še gromozanske odškodnine za povzročeno podnebno, okoljsko in družbeno škodo. Vzrok za njihov propad ne bodo stroški delovne sile, zaradi katerih tarnajo in jih z racionalizacijami nižajo, saj so v primerjavi z realnimi stroški in odškodninami zanemarljivi.
Predstavljena izhodišča so ključna tudi za presojo vizije energetskega razvoja Slovenije. Ta razvoj mora temeljiti na:
• varčevanju, vključno s prestrukturiranjem energetsko intenzivnih panog in gospodarskih subjektov;
• novogradnjah in energetski sanaciji obstoječih zgradb in objektov, ki naj postanejo energetsko aktivni ali vsaj pasivni;
• povečanju obsega in deleža pridobivanja energije iz obnovljivih virov;
• razvoju tehnologij in praks, ki zmanjšujejo porabo energije in izboljšujejo njeno učinkovitost;
• najširšem družbenem konsenzu v razpravah o jedrski energiji in pri sprejemanju odločitev o njeni rabi itd.
Po široki in poglobljeni javni razpravi o energetskem razvoju bi bilo prav, da izvedemo tudi referendum o jedrski prihodnosti slovenske energetike.
Prof. dr. Mitja Žagar je znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja in redni profesor na univerzah v Ljubljani in na Primorskem ter na Novi univerzi.
