Klub CBGB je ustanovil in vodil Hilly Kristal, Newyorčan letnika 1933, ki je pred tem v znameniti umetniški četrti Greenwich Village vodil tudi klub Village Vanguard, ki je bil znan po živih nastopih jazz izvajalcev. Kristal tudi v CBGB ni nameraval imeti punkrockerske srenje, a se mu je, kot se to pogosto zgodi, zgodila klientela, drugačna od ljudi, ki jih je imel na odprtju. CBGB je kratica za country, bluegrass, gurmanstvo in blues. Do tega, da je klub postal punkrockerska valilnica, je pripeljalo naključje, da sta v prvi hišni zasedbi igrala Fred Smith, nekoliko pozneje basist zasedbe Television, in pa Jay Dee Doherty, pozneje bobnar zasedbe Patti Smith. Omenjena sta pomenila nastavek za druge bolj ali manj generacijske kolege.
Generacijski moment je v tem primeru pomemben. Šlo je za ljudi, rojene okoli leta 1950, torej premlade, da bi si lahko izborili prostor v 60. letih, vseeno pa željne afirmacije v rock glasbi, ki je v začetku 70. let postala dolgovezna, simfonična in artistična oziroma bistveno bolj rock kot pa rock'n'roll. Izraz, ki so ga ponudili, je bil kombinacija vseh dotedanjih izkušenj, ki so bile na voljo. Ena prvih novovalovskih oziroma »no wave« zasedb, kot se je te newyorške kolonije oprijel izraz, so bili na primer Suicide, elektronski duo, ki velja za enega prvih, ki so se promovirali skozi oznako punk, čeravno bi se danes s svojo godbo stežka prebili skozi žanrski okvir. Šlo je za »blank generation« ali prazno generacijo, kot se glasi naslov krovne skladbe krovne zasedbe kluba CBGB, torej skupine Televison, Davidu Bowieju najljubše newyorške zasedbe tistega časa.
Vrnitev h koreninam
Pomemben navdih za formiranje newyorškega CBGB-izraza je bil glam rock, angleški žanr, ki ga še danes pooseblja Marc Bolan in iz katerega sta izšla vsaj še David Bowie in zasedba Queen, medtem ko se ga je v New Yorku tiste čase po svoje lotevala ključna mestna zasedba, torej New York Dolls, in prav tako rojeni Newyorčan Lou Reed ali pač Iggy Pop. Čeravno je bil slednji iz malega mesteca Muskegon na severu, njegova bazična zasedba The Stooges pa iz širšega predmestja Detroita. Enako pomemben klub za tedanjo newyorško artistično sceno, ki je bila poudarjeno eksperimentalna ter multiartistična, je bil klub Max's Kansas City, v katerem so bili hišna zasedba Velvet Underground, Andy Warhol pa stalni gost. Deborah Harry, torej pevka zasedbe Blondie, je bila v klubu Max's, ki je bil osem let starejši od CBGB in kjer so nastopala že zvezdniška imena kot Emmylou Harris, natakarica. Konec šestdesetih je sicer delovala v folk zasedbi The Wind in the Willows, kar pa ji ni navrglo preboja na glasbeni sceni. Ta se je za Harryjevo začel v CBGB, kjer je najprej nastopila z žensko zasedbo Stilettos, prek katere je prišlo do ustanovitve Blondie, najbolj komercialne zasedbe, ki je izšla iz okolja klubov CBGB in Max's.
Na takratni newyorški sceni se je prepletlo mnogo elementov, ki se v drugih okoljih niso mogli podružiti. Glam rock, rock'n'roll, kabaret, teater, poezija, vpliv gejevske estetike in sentimenta. Nastajale so zasedbe, ki so težko igrale kjer koli drugje kot v New Yorku, na čelu z New York Dolls, ki so tudi pod vodstvom Malcolma McLarna, poznejšega menedžerja Sex Pistols, sicer poskušali več, vendar pa se, tudi zavoljo težav z alkoholom in opiati, niso prebili iz mestnih okvirov. So bili pa zato kralji New Yorka. Vzorčni primer je Wayne oziroma Jayne County, nemara prva transrodna izvajalka v rock'n'rollu, ki je v New York, kjer jo je pod okrilje vzel Andy Warhol, prišla iz Atlante v zvezni državi Georgia. Na jugu ZDA do transrodnosti v 60. letih niso imeli nikakršne tolerance, njena manifestna skladba Man enough to be a woman pa je zgovorna po sebi. »Ko sem prišla v New York, je bilo to razodetje. Tam so bili vsi, Jimi Hendrix, Janis Joplin, David Bowie, kot tudi številni drugi. In tam so se ljudje iz nižjih slojev mešali z ljudmi iz visokih,« je opisala newyorško dogajanje tistega časa. Dogajanje, katerega inkubator sta bila omenjena kluba, glasbeno vodilo pa je bila vrnitev h koreninam rock'n'rolla. K nekajminutnim skladbam brez odvečnega igranja.
Zgolj avtorska glasba
Najčistejši primer ideje so bili The Ramones, zasedba, ki je v CBGB prvič nastopila leta 1974. Njihove skladbe, ki so izhajale iz tradicije doo-woopa oziroma newyorških dekliških skupin iz 60. let, kot so bile Ronettes, so trajale okoli dveh minut, bile so brez kitarskih solov in bile so hitre, pri čemer je kitarist strune ubiral izključno z udarci navzdol, kar je zahtevalo silno kondicijo v roki, s čimer je postavil standard igranja punk kitare. Njihovi koncerti so v začetku trajali po 20 minut. In ko so leta 1976 po izidu prve plošče prišli v Anglijo, so bili na njihovem koncertu malodane vsi londonski punkrockerji, vključno s člani zasedb Sex Pistols, Clash in Damned. Slednji so bili obenem prvi angleški punkerji, ki so leta 1977 nastopili v ZDA. Kakopak v klubu CBGB, skupaj z Dead Boys. Tudi The Police so prvi nastop v ZDA leta 1978 imeli tamkaj.
Politika kluba je bila, da smejo nastopati samo zasedbe z avtorsko glasbo, zaradi česar je bil CBGB inkubator ameriške alternativne glasbe, iz katerega so ob omenjenih izšli še Dead Boys, Talking Heads, B52, Bad Brains, Beastie Boys, Cramps, Misfits in Mink oziroma Willy DeVille, če omenimo zgolj najbolj razvpita imena, vezana na delovanje kluba. A skozi desetletja je scena doživela osip, klub pa je zašel v dolgove pri najemnini, ki jo je najemodajalec povišal. Po dolgotrajnem sodnem sporu se je klub zaprl oktobra 2006, potem ko je zadnji koncert v njem odigrala Patti Smith, ki je tamkaj prvič nastopila leta 1975, kar je bil obenem njen začetek. Danes v prostoru, katerega notranjost je ohranjena, deluje modna trgovina, ime CBGB pa lahko ugledamo na kakšni majčki, ki jo zna nositi tudi državljan, ki mu kratica niti ni jasna. Pač zanimiva kombinacija črk.