Tudi v sedanjem sistemu, ko velja popolni stop v primeru rdeče luči, tudi desno, čeprav je desno to mogoče varno izvesti, je pri normalni pozornosti vseh udeležencev možnost napake enaka, če ne še večja ob zavijanju desno pri zeleni luči. Pešci in kolesarji imajo namreč tudi zeleno luč! V primeru zavijanja pri rdeči pa imajo tudi pešci rdečo luč! No, kako je potem to z (ne)varnostjo zavijanja pri rdeči luči, nasprotniki take prometne rešitve?
Kolikokrat – verjamem, da večina misli podobno – se mi zdi neumno stati pred rdečo, na desno pa ni nikogar, recimo z Litijske na avtocesto proti Primorski, kar še toliko bolj drži, ker je križišče trikrako. In prometa v tej smeri (dovozu na AC) skoraj ni.
Še en, po moje močan faktor za zeleno puščico v desno je tek motorja v prazno. In slaba volja voznika, ker stroka noče, ne zna, ali se ji preprosto ne ljubi naprezati za izboljšave. Kar bi skrajšalo čas do cilja in, vemo, zmanjšalo porabo goriva in manj onesnaževalo zrak. Najmanj težav ima, če pusti vse tako, kot je; varstvo narave, ki pri tem prometnem režimu tudi trpi bolj, kot je nujno, pa ji je španska vas. Čeprav v isti sapi na vsa usta vpije(mo) o razogljičenju, to izboljšavo pa ignorira(mo).
Tako prometno ureditev smo že imeli, zavijanje v desno pri rdeči luči – kot zdaj berem, še celo pred Američani. Pa smo na vso moč, brez premisleka, ukinili mnoge dobre rešitve, da smo se ja priliznili Zahodu. Ne vem, kaj naj ob tem rečem. Cel kup besed mi prihaja na jezik, da pa se komu ne zamerim preveč, bom izrekel samo neko splošno ljudsko maniro: Vedno hočemo nekaj drugega, ne da bi znali kaj prida predvidevati …
Herman Graber, Ljubljana