V vodstvih strank, vsa čast izjemam, ni ne duha in ne sluha o osebni integriteti, časti in dostojnosti in ni elementarne poštenosti. Vtis je, kot da gre samo za »poštenost« lopovov pri delitvi plena. Kaže, da imamo v strankarskih »elitah«, ki so že predolgo na položajih, opraviti zgolj z bolestnimi ambicijami in pohlepom, kjer celo strankarski program in ideologija niso ovira za pajdaško plenjenje vsega, kar se upleniti da. Tudi preko strankarskih in ideoloških meja.
Tradicionalne stranke (SD, SDS in NSi), so demokratične samo še v imenu; ena vse bolj trenira avtoritarnost, druga postaja socialna samo za svoje elite, in tretja že dolgo ne ve več, kaj je krščanski etos.
Novi, že tretjič reinkarnirani stranki, rojeni iz iluzij državljanov o boljšem jutri, »kot berač uši« polni odsluženih prebežnikov iz propadlih političnih strank, ki jih je glas ljudstva že večkrat poslal na smetišče zgodovine, zaradi nanjo prisesanih oportunistov in karieristov izgublja zagon in vizijo, kako državo očistiti sistemske korupcije »starih« tradicionalnih, patološko skorumpiranih strank, ki vse bolj prostaško, brezobzirno in brez sramu uničujejo gospodarske in moralne temelje te družbe. Zaradi neizkušenosti, pa tudi zaradi gnile in moralno sprijene koalicijske partnerice, ji grozi usoda njenih predhodnic.
Žal samo še Levica, ki je zrasla na pogorišču propadlega sistema, obeta, da bo zrasla v dostojno stranko, če se bo le znala izogniti skušnjavam in škandalom, ki so jim podlegle »stare« stranke. Kot kaže, ima ta stranka, pod vodstvom mlade, neobremenjene in nekontaminirane ekipe politikov nove dobe potencial, da prekine z zavržno politično prakso starih predatorskih strank in v svoje vrste privabi vse, ki jim je dovolj korupcije, škandalov in mešetarjenja z državo.
Že zaradi elementarne politične higiene bi si zaslužili vsaj dve žlahtni in dostojni stranki na nasprotnih političnih polih, ki bi, namesto sodelovanja pri delitvi plena, ena drugi gledali pod prste. Ampak namesto tega smo priča brezobzirni delitvi fevdov in bogatenju mafijskih tolp na račun vseh drugih.
Stranka SDS, ki se ima za »najbolj pošteno in domoljubno stranko« v državi, je s svojimi nikoli do konca razrešenimi korupcijskimi škandali njenega vodstva postala model in sinonim za korupcijo in nepotizem te družbe. V stranki, kjer avtokratsko vodenje grozi uničiti vse, kar je ostalo od notranje demokracije, kjer enoumje, ki je postalo že doktrina, zaradi katerega ne misli nihče, če pa že misli, misli s šefovo glavo, se je patološko povečala celo toleranca do političnega kriminala svojih in temu primerno zmanjšala toleranca do kriminala vseh drugih. Ta zavržna in toksična praksa stranke, zoper katero med njenimi člani ni pričakovati upora, je zdaj, sodeč po škandalu v SD, pljusknila čez meje stranke in (če se škandala ne razreši in vpletenih ne kaznuje) grozi, da bo z gnilobo okužila velik del politike na vseh ravneh.
V nasprotju s stranko »največjih poštenjakov«, razvoj škandala v SD, ki smo mu priča, obeta, da morda, vsaj za to stranko, še ni vse izgubljeno in so (še) sposobni nekaj samorefleksije. Samo upamo lahko, da je v stranki in med njenimi člani ostalo še kaj pameti in dostojnosti ker modrosti, zaradi plenilcev v njenih vrstah – že zdavnaj ni več.
Na članih SD je težka odločitev: ali naj gre na smetišče zgodovine njeno skorumpirano vodstvo ali vsa stranka.
Spet se je pokazalo, kar je že dolgo očitno: država in njeni najvišji in najbolj odgovorni politiki vseh barv so, skupaj z njenimi najvišjimi uradniki, zreli temeljite prevetritve.
Emil Brence, Bled