Kolesarski navdušenci so bili 35 kilometrov pred ciljem četrte etape dirke po Baskiji priča grozovitemu dogodku. Na spustu iz Olaeta je glavnina tvegala vse in tudi preveč. V ostrem desnem ovinku se je zgodil hud množičen padec. Kolesarji so pri velikih hitrostih nato prileteli v betonski jarek. Šest kolesarjev so morali odpeljati v bolnišnico, še več jih je zaključilo z dirko. Med njimi tudi vodilni kolesar Primož Roglič, ki se je na tleh znašel drugi dan zapored. Slovenski as je s težavo splezal iz jarka, a se je na koncu sam usedel v ekipni avto in v kamero pokazal palec ter tako nakazal, da je bil eden izmed srečnežev v nesreči.

Pozno zvečer so iz Bora-Hansgrohe sporočili, da so v bolnišnici opravljeni pregledi pokazali, da Roglič ob padcu ni utrpel nobenega zloma. Tako njemu kot ostalim tekmovalcem, ki so bili udeleženi v padcu, želijo hitro okrevanje. 

Z ekipnim avtomobilom se je odpeljal tudi drugi v skupnem seštevku Remco Evenepoel, ki pa je moral v bolnišnico, saj si je zlomil ključnico. Najhuje od vseh pa sta jo skupila Jay Vine in Jonas Vingegaard, ki sta kar nekaj časa negibno ležala, a sta bila na srečo oba pri zavesti. Danski šampion jo je po pregledu v bolnišnici odnesel še dokaj srečno, saj si je zlomil »le« ključnico in nekaj reber, so sporočili iz njegovega moštva. »Cesta je imela veliko grbin in je zelo nevarna. Ker je letošnja trasa nekoliko lažja, je bilo zelo veliko kolesarjev, ki smo se borili za dobro pozicijo. Bili smo prehitri in ko je padel eden, so ostali le sledili. Zelo nesrečna situacija, ki nima krivca,« je vse skupaj s pretresenim glasom opisal novi vodilni kolesar na dirki Mattias Skjelmose (Lidl-Trek). Po hudem padcu so etapo neutralizirali, le za dnevno zmago so se lahko udarili kolesarji v begu, najboljši je bil Louis Meintjes (Intermarce Wanty).

Fink: Baskija po lepših cestah, kot je to v navadi

V takšnih trenutkih se tudi v športu pokaže, da rezultat ni vreden cene zdravja. Mešanih občutkov na cilju je bilo nešteto. Številni kolesarji so bili brez besed in so se ob prizorih le držali za glavo. Ob takšnih trenutkih se vedno začne iskati tudi krivca, predvsem nihče ni razumel, zakaj tako nevaren jarek ni bil zaščiten. »Gre za šport v naravi. Nemogoče je zaščiti vse stvari. Potemtakem bi morali dirkati na dirkališču,« je prepričan Bogdan Fink, direktor dirke po Sloveniji, ki ne vidi, da je napako storil organizator. »Ovinek je bil lep in pregleden. Tudi oznaka za nevarnost je bila pravilno postavljena. Resnično ne vem, zakaj se je to zgodilo. Hitrosti so bile velike, a ti fantje so profesionalci. Tudi sama trasa po Baskiji letos poteka po veliko lepših cestah, kot je to v navadi. Ni mi jasno, zakaj je prišlo do tega.«

Z njim se strinja tudi strokovnjak za kolesarske trase Rok Lozej, ki je vedno zadolžen tudi za traso Gira, ko poteka po slovenski tleh:»Krivca za padec ni mogoče najti. Enostavno je prišlo do tega, da se je kolesarstvo razvilo tako, da človeški um visokih hitrosti ne kontrolira več. Če pogledamo današnje povprečne hitrosti in tiste pred dvajsetimi leti, je ogromna razlika. Tudi dirkanje je povsem drugačno. Nekoč so dirkali na polno zadnjih 30 kilometrov. Danes so etape krajše in gre na 100 ali 120 odstotkov od starta do cilja. Človek tega ni sposoben, enostavno ne moreš pet ur delati na tako veliki koncentraciji. Ljudje imajo tudi v navadnih službah odmore, kolesar tega nima. Potem je tukaj še verižna reakcija. Ko en kolesar v grupi 100 naredi napako, jih pade naslednjih 20 in potem govorimo o tako številnih poškodbah. Ko mi pregledujemo proge, vidimo nevarnosti, a situacije na dirki ni mogoče predvideti. Nemogoče je zaščititi vsak steber in jarek. Ker so dirke na zaprti cesti, kolesarji gredo all-in, koncentracije pa na koncu ni več. Ko v Sloveniji pripravljamo dirke, vse ceste dobro pregledamo, a ne moreš predvideti, kako bodo tekmovali kolesarji. Pred 30 leti so dirkali brez čelad in je bilo poškodb veliko manj.«

Brajkovič: Kolesarji tvegajo življenje

Brez dlake na jeziku je bil za Dnevnik ​Jani Brajkovič​, nekdanji vrhunski kolesar. »Zagotovo bo za dogodek največ krivde padlo na organizatorje, ampak niso vsega krivi le oni. Traso morajo preveriti tudi pri UCI-ju, saj gre za dirko svetovne serije. Če bi bil tam v komisiji vsaj en človek z izkušnjami s kolesarjenjem, bi predvidel, da bodo posledice hude, če na tem mestu pade en kolesar. Takšen jarek bi moral biti zaščiten. Krivdo morajo prevzeti tudi kolesarji. Na takšen način, kot se dirka danes, se ne bo več dolgo in se nekoč ni. Če se danes želiš boriti za zmago, moraš praktično tvegati tudi življenje, da si na pravih pozicijah. Le vprašanje časa je, kdaj se tako ne bo izšlo, že danes bi bilo lahko veliko huje.«