Revščina na mnogih območjih te balkanske države ga je motivirala, da se je v naslednjih desetletjih posvetil na videz pozabljeni državi, v kateri še mnogo let po koncu vojne brezbrižnost in korupcija preprečujeta tamkajšnjim prebivalcem vrnitev k vrednotam normalnega življenja. Od takrat je Hölz organiziral konvoje pomoči, zbiral donacije in sam vedno znova potoval na Balkan oziroma v Bosno in Hercegovino, ki jo opisuje kot sirotišnico Evrope. Eden od projektov, ki mu je bil pri srcu, je bila ustanovitev ljudskih kuhinj v Zenici in Banjaluki, ki ju je podprla njegova humanitarna organizacija Bosnienhilfe. Letni stroški samo javne kuhinje v Zenici znašajo 30.000 evrov. Z ženo Ursulo, ki ga je ves čas podpirala in mu stala ob strani, sta napolnila na tisoče kozarcev z marmelado, s prodajo katere so zbirali pomoč za Bosno in Hercegovino. Heribertu je do smrti uspelo vsak mesec zbrati približno 10.000 evrov pomoči, v treh desetletjih pa je za revne na Balkanu zbral neverjetna dva milijona evrov. Najpomembnejše mu je bilo, da je lahko tistim na dnu toliko pomagal, da so se pozneje postavili na noge. Dobrotnika iz Nemčije ni več. Umrl je v zadnjem mesecu iztekajočega se leta.
Življenje je posvetil pomoči revnim
Heribert Hölz je bil socialni delavec, učitelj glasbe in veleposlanik za Bosno in Hercegovino pri Karitasu v Duisburgu. Tam je bil zaposlen od leta 1968, pet let pozneje pa se je preselil v Neukirchen-Vluyn. V začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko je izbruhnila vojna v nekdanji Jugoslaviji, se je njegovo življenje popolnoma spremenilo. Prizori trpljenja mu niso dali miru in februarja 1992 je tudi sam odšel v Bosno, kjer je izkusil grozote vojne.
Heribertu Hölzu je do smrti uspelo zbrati vsak mesec približno 10.000 evrov pomoči, v treh desetletjih pa je za revne na Balkanu zbral neverjetna dva milijona evrov.