»V tej knjigi ne ponujam opisa »položaja žensk« v postkoloniji, temveč je moj namen razumeti, zakaj škandal s prisilnimi splavi na čezmorskih ozemljih ni bil v središču bojev Gibanja za osvoboditev žensk, ki se je lotilo problematike kontracepcije in splava. Zakaj tako radikalno gibanje, ki je vodilo protirasistične, protikapitalistične in protiimperialistične boje, ni opazilo, da je ta škandal razkril obstoj rasističnega državnega patriarhata v Republiki; zakaj ni bilo sposobno analizirati prisilnih splavov v čezmorskih departmajih kot rasiziranega upravljanja z ženskimi maternicami.« S temi besedami avtorica dela v prvem poglavju oriše spregledano zgodovino.
Françoise Vergès je protirasistična feministična aktivistka, pedagoginja, neodvisna kustosinja ter soustanoviteljica kolektiva Decolonize the Arts ter brezplačne in odprte univerze Decolonizing the Arts. Je avtorica knjige Monsters and Revolutionaries: Colonial Family Romance and Metissage, ki je prav tako izšla pri Duke University Press, in številnih knjig v francoščini.
V delu Maternica: Kapitalizem, rasizem, feminizem, ki ga je iz francoščine v slovenščino prevedla Sara Fabjan, avtorica skozi analizo več tisoč zamolčanih in spregledanih splavov, sodobnemu feminizmu naloži tri naloge.
Nujno je, da se zatiranim povrne mesto v zgodovini. Namen tega pa ni, da ustvarjamo nova poglavja v zgodovini, temveč da naredimo spregledane dogodke vidne. Potrebno je razumeti kontekst časa, ki je omogočil rasistično, razredno in spolno zatiranje. Zavedati se moramo razlogov in posledic tega, da je bilo sistemsko in sistematično nasilje spregledano s strani tistih, ki so ga razumeli.
Prisilne splave na otoku Reunion v šestdesetih letih 20. stoletja je treba razumeti kot manifestacijo razrednega, rasističnega in seksističnega sistema. Avtorica opravi analizo študije primera prisilnih splavov in sterilizacij, opravljenih na Saint-Benoit na otoku med letoma 1960 in 1970. Te prakse, ki jih je državna politika dovolila in celo spodbujala, so bile zelo redko kaznovane (le dva posameznika sta bila spoznana za kriva) in niso privedle do finančne odškodnine za žrtve spolnega in porodniškega nasilja.
Izkoriščanje reproduktivnih pravic temnopoltih žensk je bil sestavni del kolonialnega sistema, prisilni splavi pa so bili njegovo nadaljevanje. Vergèsova nam oriše zgodovinski nadzor kapitalistov nad reproduktivnimi pravicami temnopoltih žensk, ponudnikov delovne sile za sistem suženjstva (nosile so bodoče sužnje in skrbele zanje). Ta nadzor priča o dolgotrajnosti rasističnih natalističnih politik. Ta prisvojitev ženskih teles je omogočila gospodarski razcvet okcidentalnih držav, med katerimi je bila Francija ena glavnih dobrotnic.
Françoise Vergès v svoji knjigi ustvari metodologijo za razkrivanje različnih smeri, znotraj katerih je francoska republikanska misel podpirala neenakost med spoloma, razredom in raso. Pri tem zasnuje nov leksikon za postkolonialno kritiko. Vergès piše, da od škandala v Reunionu do oblik suverenosti, ki delujejo znotraj te logike, potrebujemo eno stvar - feminizem se mora nujno ponovno konfigurirati, spremeniti, se razviti, če želi biti primeren, predvsem pa uporaben za prihodnost.