Pravkar se je končal Slovenski knjižni sejem, ki ga nisem obiskala, ker sem skurjena. Znucana, bi rekla moja oma. »Jezuskristus, čisto si se znucala.« Stavek je krut, ker pripoveduje o meni, kakor bi pripovedoval o krtači za čevlje. V nekem trenutku se pač znuca. Krtača, pa tudi čevelj. Vsakemu uporabnemu predmetu se to zgodi, a v nasprotju s šolnom in ščetko, ki pri tem, kdo ali kako ju »nuca«, nimata besede, ki bi jo lahko izgovorila ali zapisala v časopisno kolumno, se sama preživljam s tem, da izgovarjam in izpisujem, kar namiguje na to, da vsaj tu in tam o čem razmišljam, dvomim, oporekam, se pritožujem. Nasprotujem ali sodelujem. In o tem – bolj ali manj prosto, da ne rečem svobodno – pripovedujem. Če se znuca čevelj, je jasno, da se ni znucal sam. Če se znuca človek, človek reče: znucala si se. Sama sebe. Jasno, če pa sem samozaposlena. Sama svoja zaposlovalka. Sama svoja zaposlena. Druga drugo rabiva tako zelo, da sva se izrabili. A to je v resnici samo uvod.
Nataša Kramberger (Foto: Dokumentacija Dnevnika)
Ta uvod pa je bergla ali štanga, če smo že pri uporabnih predmetih, kajti v preteklih dneh in tudi v tem hipu, v tej kolumni, so se mi pripetile predrznosti. Da ne ...