Na slovenskem odru se bo Kai Min Chang po črno-belih tipkah ponovno sprehodil 18. februarja, ko bo kot solist v Cankarjevem domu nastopil na otvoritvi letošnjega Zimskega festivala in poslušalce popeljal na romantično popotovanje z enim najzahtevnejših in najobsežnejših klavirskih koncertov. Zaigral bo Brahmsov Koncert za klavir in orkester št. 2 v B-duru. Mojstrovino, za katero je Johannes Brahms porabil tri leta, da jo je končal, mnogi štejejo za najbolj veličastno delo skladateljevega opusa. Hkrati velja za vrhunec klavirskega koncertnega ustvarjanja v 19. stoletju. Je tehnično ter interpretativno zahtevna skladba in kot takšna vsakemu pianistu v izziv. Kai Min Chang pojasni: »Nasploh bi rekel, da sem se našel v bolj intimnoizpovednih skladbah. Nisem tiste vrste pianist, ki bi vsakič uprizoril ognjevit nastop. Bolj se posvečam svojemu notranjemu glasbenemu izrazu. Tokrat sem izbral Brahmsov koncert, ki je seveda veliko delo, a v tej glasbi se skriva velika moč, ki jo čutim v svojem drobovju.«
Zorenje, znoj in trud
Mladi pianist je bil rojen leta 2001 na Tajvanu. Letos mineva peto leto njegovega študija v Ameriki, trenutno opravlja magistrski študij na glasbenem konservatoriju v Bostonu. »Tukaj imam boljše pogoje za glasbeno izobraževanje, na študij v Ameriko ljudje z vsega sveta, zato je konkurenca večja. Tu je tudi več priložnosti za nastope ter poslušanje dobrih koncertov.« Pot profesionalnega glasbenika podobno kot pri vrhunskih športnikih zahteva veliko odrekanj, predanosti in trdega dela. Kadar nima ravno dneva za počitek, Kai Min Chang vadi po 5 do 6 ur na dan. Ključna osnova je tehnično obvladovanje klavirja. Tehniko moraš imeti v rokah, to je prvi korak. Ni pa to ruski balet, starost je za glasbenika dobrodošla, saj z leti prihaja večje zavedanje samega sebe, odrske prezence, karizme, posledično pa tudi zavedanje tega, kaj vse lahko na odru daš. Tu ni matematične formule, to je že nekaj metafizičnega. »Razviti moraš svojo osebnost, kar je najbrž najtežji del. Pri tem mi moj profesor zelo pomaga in me spodbuja na različne načine, kot je igranje različnih glasbenih stilov, ki jih poskušam čim bolje imitirati, da bi tako našel svoj stil. Še zdaj nisem čisto prepričan, kdo sem ali kakšen je zares moj stil igranja, a to je vseživljenjska naloga. Ko bom starejši, se bom verjetno bolje razumel.«
Brahmsova izpovednica
Nastopal je že s številnimi orkestri, med drugim z orkestrom iz Clevelanda in tajvanskim državnim simfoničnim orkestrom. Na mednarodnem tekmovanju Thomasa in Evon Cooper v Oberlinu leta 2018 je prejel drugo nagrado, na azijsko-pacifiškem mednarodnem tekmovanju Friderika Chopina istega leta pa priznanje žirije za najboljšo polonezo. Prvo tekmovanje, na katerem je zmagal, je bilo ravno lansko v Ljubljani: »Nisem pričakoval, da bom zmagal, ker mi je še na vseh tekmovanjih spodletelo, zgodilo se je, da niti nisem prišel v finale. Ko sem se lani v Ljubljani prebil v finale, sem bil že samo zaradi tega vesel. Hkrati pa je bilo to tudi sploh prvo tekmovanje v Ljubljani, zato je bilo vse novo. Za druga tekmovanja lahko nekako predvidiš, kateri način igranja ti bo prinesel več točk, za ljubljansko pa ni nihče vedel, kaj pričakovati. Tako da nisem bil preveč nervozen,« pravi Kai Min Chang, ki sanja, da bo nekoč koncertni pianist. Uspehi s tekmovanj so dobra popotnica, da mu to nekoč tudi uspe.
Predvsem si želi priti do točke, ko bo lahko igral glasbo po svojem izboru. Tudi sicer najraje posluša klasiko, redko se na seznamu najde kakšen tajvanski pop, a to je bolj izjema kot pravilo. Brahmsa ima zelo rad. Tako rad, da si želi nekoč obvladati vsa njegova dela. »Od vseh mi je najbolj všeč nemška glasba, rad imam tudi Schumanna, ki je tako kot Brahms precej romantičen, vendar je Brahmsova glasba zame bolj intimna. Občudujem takšen stil. Če igram kakšna druga romantična dela, se moram bolj potruditi in pokazati, kakšnih čustev sem sposoben kot pianist, pri Brahmsu pa se samo prepustim. Odkrivam lahko več variacij lastnega igranja, prav tako ni vsega preveč, ker je to le nemška glasba, je bolj kot kvadrat. A tudi znotraj kvadrata je veliko svobode, zato v takšni glasbi uživam.«
