Čeprav so skrbi zaradi energetske krize in izsiljevanja Rusije izpred dveh let ob začetku vojne v Ukrajini še ne tako zelo oddaljena preteklost, so se razmere na energetskem področju precej spremenile. Evropska unija je krepko zmanjšala odvisnost od ruskega zemeljskega plina, ki je ob začetku vojne predstavljal kar 40 odstotkov energetskega miksa EU. Dve leti pozneje predstavlja ruski plin v EU (utekočinjeni zemeljski plin LNG in plin, ki prispe po plinovodovih) le še slabih 15 odstotkov miksa. Kljub tej diverzifikaciji pa se Evropska unija že zdaj – na izdihu letošnje zime – pripravlja na naslednjo in na stabilnost takratne energetske oskrbe.
Včeraj so ministri držav članic, pristojni za energetiko, opravili prvo razpravo o tem vprašanju in se dogovorili, da bodo vztrajali pri prostovoljnem zmanjšanju porabe zemeljskega plina za najmanj 15 odstotkov. Do lanskega decembra je Uniji uspelo privarčevati celo 18 odstotkov. Kljub izboljšani oskrbi pa ob še vedno precej napetih energetskih trgih v evropski komisiji menijo, da je treba povpraševanje še dodatno zmanjšati, da bi lahko zagotovili zadostno napolnjenost skladišč plina za prihodnjo zimo. Ta so zdaj napolnjena 62-odstotno. »Ob koncu kurilne sezone bodo skladišča na ravni 45 do 55 odstotkov, kar je dobra osnova za vnovično polnjenje,« je bila optimistična komisarka za energijo Kadri Simson.
Tranzitni dogovor čez Ukrajino se izteka
Eden od dejavnikov, zaradi katerega so te zgodnje priprave nujne, je odločitev Ukrajine in Evropske unije, da ne bosta obnovili dogovora o tranzitu ruskega plina čez ukrajinsko ozemlje. EU se je kmalu po ruski invaziji na Ukrajino odločila, da se bo do leta 2027 povsem odpovedala ruskemu plinu, že konec leta 2022 pa je uvedla prepoved uvoza ruske nafte.
»Zagotovo evropska komisija z Rusijo ne bo sodelovala na enak način kot pred petimi leti,« je napovedala komisarka. Še lani se je po ukrajinskem plinovodu v EU steklo 14 milijard kubičnih metrov ruskega plina, ta pa je bil namenjen za srednjeevropske in južne države članice, je pojasnila Simsonova. Po njeni oceni bodo te države izostali ruski plin lahko nadoknadile z zanesljivo mrežo dobaviteljev, ki jo je EU oblikovala v zadnjih dveh letih. »Evropski trg to lahko absorbira,« je poudarila.
»Ali sploh, kako oziroma v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji bo plin po izteku tranzitnega sporazuma pritekal v Evropo, je negotovo,« pa je menila avstrijska ministrica za energijo Leonore Gewessler. Njena država je ena od tistih članic, ki so še vedno močno odvisne od ruskega plina, tudi zaradi sklenjenega dolgoročnega dobavnega dogovora OMV z Gazpromom. Gewesslerjeva se zavzema, da bi za domače dobavitelje uzakonili zahtevo, da morajo diverzificirati nabavo energentov, hkrati pa zatrjuje, da so na konec tranzitnega dogovora dobro pripravljeni.
Pred petimi leti je bila evropska komisija posrednica v sporu med Ukrajino in Rusijo pri oblikovanju novega tranzitnega dogovora in tranzitnih pristojbin. Takrat je bil dogovor še močno v njenem interesu. Sklenitev tranzitnega dogovora je bila obremenjena s prejšnjimi plinskimi vojnami med Kijevom in Moskvo, ki so se znašli tudi na sodiščih. Rusija pa je namesto desetletnega dogovora predlagala petletnega, da bi okrepila pritisk na Ukrajino.
Pomoč evropski solarni industriji
Ta vprašanja danes niso več tako pomembna. Potem ko je EU razpršila plinsko oskrbo s povečanjem dobave iz Norveške (ta je postala največji dobavitelj plina v EU), ZDA (leta 2023 so EU dobavile največ utekočinjenega zemeljskega plina), Velike Britanije in Katarja, se vse bolj spogleduje tudi z nadomeščanjem plina z drugimi viri, ob jedrski energiji tudi s fotovoltaiko. A tu se sooča z vdorom cenejših kitajskih solarnih panelov na evropski trg, ki jih subvencionira uradni Peking. Ti bi lahko celo ogrozili tukajšnje proizvajalce, ki pa povpraševanja v Evropi ne morejo dohajati.
»Evropska unija bi na leto potrebovala za 80 gigavatov moči novih solarnih panelov, toda sami lahko letno proizvedemo zgolj za 1 gigavat panelov. Ne potrebujemo novih trgovinskih ovir, temveč podporo lokalnim proizvajalcem,« je včeraj poudaril nemški državni sekretar na ministrstvu za ekonomske zadeve Sven Giegold.
