Pesmi Jožeta Kovačiča so izbrušene, govorica premišljena in pozornemu bralcu ne uide občutek, da je vstopil v jezikovno telo, ki osvobaja. V zbirki Obrazi zgodbe v pesmi in sliki, ki je izšla ob njegovem 80. rojstnem dnevu, bralca popelje v labirint duše, kjer je življenje drugačno, polno boja, kljubovanja in optimizma, pa vendar na koncu dneva prežeto s sončnimi žarki spoznanj. Kot je sama življenjska zgodba Jožeta Kovačiča. Že v otroštvu mu ni bilo z rožicami postlano. Kot nezakonski otrok je v Koprivnici veljal za pankrta in z mamo so ju odgnali od hiše. »Oba sva bila v sramoto hiši in vsej vasi. A tudi z očimom, ki ga je mama kmalu zatem spoznala, ni bila srečna. Bilo je veliko nasilja in prav zaradi udarca je mati pozneje zbolela za rakom in umrla,« opiše spomine sogovornik in v šepetu doda: »Kot otrok nikoli nisem bil srečen. Imel sem očima, ki me ni maral. Tudi mame ne. Ne vem, zakaj jo je vzel.«
V vojski disciplinsko kaznovan
Prvi znaki mišičnega popuščanja so se pri Kovačiču pokazali že v zgodnjem otroštvu, a najhuje je bilo, ko je bil poklican v vojsko. »Puške na desni rami nisem mogel nositi. Bolela me je cela roka. Včasih nisem bil zmožen opraviti dolgega marša, zato sem bil večkrat disciplinsko kaznovan,« pove in doda, da je vojsko služil na zemunskem letališču. Ko je vendarle našel posluh pri enem od oficirjev, so ga poslali v Beograd pred vojaško komisijo in zdravniki so ugotovili, da ima živčno mišično obolenje. Namesto da bi ga poslali domov, je dobil komando za delo v pisarni oficirja. »Kot 'čato' – tako so nas namreč klicali – sem naredil tečaj za radiotelegrafista. Spomnim se, da sem dobil en dan nagradnega dopusta, ker sem odlično streljal,« pove v smehu. S premestitvijo je dobil priložnost, da je lahko začel risati in pisati. Bil je tudi urednik garnizonskega časopisa in že takrat je v njem objavljal svoje pesmi in slike. »Spomnim se, da sem oficirju sliko pokojne hčerke povečal na večji format. Skupaj z ženo sta me iz hvaležnosti povabila na strašno dobro kosilo.«
Po vrnitvi iz vojske se je zaposlil kot mizar. »Očim me je silil, da sem se izučil za mizarja. Sam sem hotel študirati likovno umetnost. A ker sem bil od nekdaj telesno droben, kot mladenič tudi na videz podhranjen, nisem zdržal vseh fizičnih naporov. Ko sem prosil za štipendijo, mi je komisija ni odobrila.«
Med malimi oglasi našel delo
Prizadet in razočaran je sedel na vlak in se iz Trbovelj, kjer so živeli, odpeljal v Ljubljano. »Šel sem do časopisne hiše Dnevnik in med malimi oglasi poiskal službo. Podjetje, ki je iskalo osebo za tehnično obdelovanje načrtov z znanjem nemškega jezika, me je hitro zaposlilo. Kmalu je prišel razpis za delo v Nemčiji. Prijavil sem se in nato šest let opravljal meritve na avtocestah.«
V 70. letih je bolezen začela počasi napredovati. Starejši ko je bil, bolj je bolelo. Pri 45 letih so mu delovno obveznost skrajšali na polovični delovni čas, opravljati je začel lažja pisarniška dela. Pri 50 letih se je upokojil. Kot upokojenec se je vključil v društvo invalidov, po dveh letih je bil že tajnik društva. Vključil se je v planinsko društvo, s katerim je prehodil velik del slovenskih hribov. »Do svojega 79. leta sem redno tudi smučal, potem pa z desno roko nisem več mogel držati palice,« pove in doda, da je rad igral pikado in balinal. Zadnjih šest let, zaradi roke, igra prstomet. »V naši ekipi sem na vrhu, mečem pa na zamah, pravimo mu tudi mrtvi met,« razloži.
Poleg zdravstvenih težav so življenje Jožeta Kovačiča zaznamovale tudi težave v partnerskih odnosih. Prvi zakon je šel po zlu zaradi alkohola. Razmere v družini so bile tako težke, da je zaradi živčnega zloma pristal v bolnišnici. »Nisem bil jaz tisti, ki je imel težave z alkoholom. V bolnišnici sem spoznal čudovito medicinsko sestro s podobno zgodbo, čez dve leti sva bila že skupaj. Nekaj časa so bila nebesa, a potem je šlo vse narobe. Izselil sem se in društvo distrofikov mi je pomagalo najti majhno garsonjero, kjer zdaj živim.« Pred sedmimi leti je sogovornik ponovno našel ljubezen. »Mija je najboljša ženska na svetu. Prijazna, karakterno sva si zelo podobna. Ker jaz bolje kuham, jo rad razvajam s kosili, ona pa odlično peče,« pove in omeni, da vsako nedeljo hodita na Rudnik tudi plesat.
Likovna snovanja v društvu distrofikov
Vzporedno z vsemi življenjskimi preizkušnjami je Jože Kovačič tudi risal in ustvarjal poezijo. V vseh teh letih je narisal nekaj več kot sedemdeset slik, zaradi roke malo težje piše. Pri slikanju ne more uporabljati slikarskega stojala, zato riše na mizi. Kot je povedala njegova mentorica Saša Strnad, ki enkrat tedensko v ljubljanskih prostorih društva distrofikov vodi tečaj likovnega snovanja, je Kovačič primer človeka, ki se ni vdal, ampak je vstal in obstal. »Njegov odnos do slikanja je dinamičen, kar lahko opazite ob hitrem pregledu vseh likovnih del, ki se spogledujejo z naivno umetnostjo. Kot otrok vsakokrat zelo podrobno odkriva svoje danosti in jih deli z nami. Poetičnost dodaja slikam tudi avtorsko prepoznaven izbor barv – bodisi uporaba nežnih, pastelnih tonov ali 'zemeljski' kolorit ter idealiziranje motiva. Vse skupaj pa rad začini z recitacijo avtorske pesmi,« je med obiskom likovne delavnice povedala Strnadova.
