Med oblastjo in državnimi nagradami

Pravzaprav – in na žalost – niti ni več tako nenavadno, če vsakoletne dobitnike najvišjih naših nagrad za umetniške dosežke, torej Prešernovih nagrad za življenjsko delo in nagrad Prešernovega sklada, v manjši ali večji meri zasenči kakšno vzporedno dogajanje, ki se počastitve slovenskih umetnikov včasih dotika bolj ohlapno, spet drugič pa povsem neposredno. Dovolj je, če se ozremo dobro desetletje v preteklost, pa se lahko spomnimo burnih protestov, ki so na predvečer kulturnega praznika leta 2012 zaznamovali ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo, očitkov o cenzuriranju vsebine osrednje proslave, ki jo je leta 2016 zasnoval režiser Marko Bulc, ker takratni upravni odbor Prešernovega sklada na odru med drugim ni želel scenografije z vizualnimi elementi razvpite bodeče žice na slovenskih mejah, ali glasnih kritik domače kulturne politike, ki so enkrat odmevale iz javnosti, drugič z govorniškega odra, če o debatah o primernosti nekaterih nagrajencev ne govorimo. Zadnjim »dogodkom« te vrste smo bili priča v minulem letu ob absurdnih zapletih z naknadno podelitvijo oziroma »izročitvijo« Prešernove nagrade Svetlani Makarovič, ki je nagrado leta 2000 zavrnila zato, ker je bila takrat na sporen način podeljena tudi Marku Rupniku – tega pa so lani doletele obtožbe o spolnih zlorabah, zaradi katerih bi se po mnenju aktualne ministrice za kulturo Aste Vrečko (in še marsikoga) spodobilo, da bi nagrado vrnil.