Politično stranko lahko ustanovi najmanj 200 polnoletnih državljank in državljanov, ki podpišejo izjavo o ustanovitvi stranke. Poleg navedene je mogoče najti še več različnih razlag tega pojma. Zelo enostavno in na kratko jo je leta 1942 podal ameriški pragmatični politolog Elmer Eric Schattschneider, ko je rekel, da so stranke predvsem organiziran poskus prevzema oblasti. Prve politične stranke so se v Evropi pojavile po zmagi meščanskih revolucij v prvi polovici 19. stoletja, ko se je na ta način končalo obdobje vladavine absolutistov. V naši tedanji skupni državi se je to zgodilo marca 1848, ko je bil po tako imenovani marčni revoluciji zadnji avstrijski absolutist Metternich prisiljen odstopiti. Že 25. aprila so napisali novo ustavo, ki je v državi predvidela parlamentarno demokracijo. Prve volitve v deželne zbore so potekale leta 1861, vendar takrat stranke še niso bile tako organizirane in usposobljene, da bi vodile organizirane politične predvolilne boje in agitacije, kot jih poznamo danes. Tudi manj jih je bilo kot danes. Število strank se je začelo množiti v prvi polovici 20. stoletja, ko so nastajale številne čudne in nepomembne stranke, ki so med volilci povzročale več zdrah kot koristi.
Resna beseda o Belokranjcih
V Belokrajini se je letos spomladi osnovala neka čudna politična stranka, ki si je nadela ime »Stanovska organizacija nižjih slojev«. Njeno geslo: »Živelo prijateljstvo, proč s sovraštvom!« je sicer lepo, delovanje te stranke je baš nasprotno njenemu geslu, kajti stranka dela le zgago in neslogo med kmeti. Strankin program veli: »Namen organizacije je, da priprosto ljudstvo samo iz svoje srede izbira kandidate (poslance) za vse zastope, ki se naših koristi tičejo«. Torej program te stranke obstoji samo v tem, da izbira poslance, kar je menda tudi edina želja strankinega ustanovitelja, ki je, kakor kaže, močno častihlepen mož. V razlagi programa pravi dalje, da vlečejo sedaj razni poglavarji ljudstvo na tri strani: v »Kmetsko zvezo«, v »Samostojno kmetijsko stranko« in v »Kmetsko-delavsko zvezo«, on pa da hoče vse to zediniti v novi, torej četrti stranki, ki bo vlekla preprosto ljudstvo še na četrto stran. Stranka naj ne bo ne socialistična, ne klerikalna, ne komunistična, ne kmetska, ampak le »stranka nižjih slojev«. Kdo spada v to stranko, pa se ne da nikjer razvideti. Poleg kmeta menda samo še cigani, ker vse druge stanove stranka odbija.
Ali ni to budalost? Belokrajina je kmetska dežela. Kmetje tvorijo v Belokrajini 95 odstotkov vsega prebivalstva; od teh 95 odstotkov pa je najmanj 90 odstotkov malih kmetov, ki se gotovo ne prištevajo »višjim slojem«, katere g. Šercelj tako črti. Zakaj tedaj zdražbo delati in kmetsko ljudstvo še bolj cepiti na tako neumne in nepotrebne organizacije, kot je ravno »Stanovska organizacija nižjih slojev.« (…)
Kmetsko ljudstvo belokranjsko si bo gotovo izbralo potem krajevnih organizacij »Samostojne kmetijske stranke« iz svojih vrst in po svoji želji moža, ki bo zastopal njegove koristi in potrebe v državnem zboru, za kar pa ne potrebuje ne vašega »programa« in ne vaše strančice. (…)
Torej, Belokranjci, pamet! Pošljite izrodke fantazije ali pa plačane agitatorje, ki delujejo proti naši kmetski slogi, tja, kamor spadajo, t. j. v norišnico. (…)
Kmetijski list, 14. oktobra 1920
Strankarstvo – naš največji sovražnik
Prejeli smo pričujoči dopis iz Kočevskega, ki ga moramo objaviti v žal nekoliko okrnjeni obliki. (…)
Pri nas se je ustanovila Slovenska Straža, ki je zato, da bi pridobila glasove za neko stranko, razglasila, da bo podpirala krošnjarstvo kočevskih Slovencev ter da bo napravila v zvezi s katoliškimi društvi in omenjeno stranko propagando po naših mestih po nemškem vzorcu in tako poskrbela našim ljudem za zaslužek. Na zahtevo nekaterih odbornikov, da bi se delalo v zvezi z našimi nacijonalnimi organizacijami NO in CMD, so voditelji Slovenske Straže izjavili, da oni s temi organizacijami ne sodelujejo. Krošnjarski znak dobi samo tisti, ki bo volil neko stranko. Ko so bili glasovi oddani, je dobilo znake 43 mož, kateri so za listine in potne stroške porabili po Din 1,200.– (na osebo), pa so se že čez osem do štirinajst dni vrnili brez denarja, ker je obljubljena propaganda izostala. (…)
Isti odbor je delil za božičnico blago za otroke, ki hodijo v šolo. Dobili so ga samo otroci pristašev neke politične stranke. Tukaj je sploh geslo, da kdor ni član te stranke, ni Slovenec. In takih primerov bi Vam lahko napisal celo kolono. Kam naj se torej obrnemo mi, ki nismo strankarji in ki nas je velika večina? (…)
Pohod, 30. januarja 1937
»Domoljub« bije samega sebe po zobeh
»Domoljub« nadaljuje svojo nedeljsko politično šolo. To pot obravnava poglavje »Kakšne in koliko strank?« »Domoljub« pravi, da je »stvar ljudstva samega in njegove politične zrelosti, koliko strank si osnuje, in prav nikogar drugega. Nihče na svetu nima v tem pogledu pravice ljudstvu kaj komandirati. Zato smatramo ukrep diktature, ki je razpustila l. 1929 vse politične stranke za nasilstvo in prav tako nepravičen je sedanji volilni zakon, ki ljudstvu predpisuje, kdaj, kako in kakšne politične stranke si sme ustanavljati. Ta zakon mora čim prej izginiti in dovoljena mora biti v tem pogledu svoboda. Država bi smela prepovedati samo komunistične in fašistične stranke. Vse druge stranke bi morale biti dovoljene, kajti stvar ljudstva je, kakšne stranke si izbira.«
Izvajanje strica »Domoljuba« se prav lepo čitajo v nedeljo popoldne za pečjo. Žal pa malce šepajo. »Domoljub« je res star že 50 let, vendar pa to še daleč ni toliko, da bi mu lahko spomin že tako hudo opešal, da več ne bi vedel, kdo je razpustil leta 1929 vse takratne stranke. Za praznike, ko bo trl orehe in zobal potico, naj si vzame s police svoj letnik iz 1. 1929, pa bo videl v 2. številki članek, v katerem on sam razlaga dobremu slovenskemu ljudstvu, kako odvišne so bile vse stranke. (…)
Jutro, 23. decembra 1937
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
