Nino Cokan, predsednik Športnega društva Slovenc, pod okriljem katerega že osemnajst let organizirajo Novoletni skok v morje, je svoj prvi skok doživel takole: »Je bil kar mrzel. Dobro se spomnim tistega mraza, ki se mi je zaril vsepovsod. Ampak to je samo prvi trenutek. Ko si notri nekaj časa, se telo navadi. Potem se je vedno zgodilo, da smo šli ven in še enkrat skočili. Vse je bolj stvar tega, kako znamo v glavi preklopiti, da to ni nek bavbav. Ne prinaša nič slabega, le pozitivne učinke.«

Skoka v ledeno morsko vodo na novoletni dan, kot drznega in posebnega začetka nečesa novega, se je leta 2005 domislil Grega Hočevar, takratni vrhunski triatlonec. Prvič so s par prijatelji pred kar nekaj radovednimi gledalci skočili pri Rdečem svetilniku pod Hoteli Bernardin. »Tudi mene je vabil,« se spominja Nino Cokan. »'Lej, jaz nisem tako nor, da bi skakal za novo leto v morje, imam tudi kaj drugega pametnega za delati,' sem mu rekel.« Očitno si je Nino kasneje premislil, saj se je kmalu pridružil tudi pri sami organizaciji prireditve.

»Grega je že prvič pripeljal s seboj nekaj medijev, potem je bilo vsako leto več radovednežev. Prireditev je rasla, število udeležencev in gledalcev je bilo vse večje in morali smo jo preseliti na večjo lokacijo.« Tudi novo lokacijo, plažo Meduza v Portorožu, je dogodek kmalu prerasel. Naslednji logični korak je bila Osrednja plaža v centru Portoroža, kamor organizatorji že vabijo na preverjanje novoletne temperature morja. »Voda ima tam okrog deset stopinj. Odvisno od vremena, od tega, koliko jo veter razpiha, tudi plima in oseka vplivajo.«

Skorajšnji potop

Kako priljubljen postaja Novoletni skok v morje, so obiskovalci in organizatorji slikovito spoznali tudi ob skorajšnjem neprostovoljnem kopanju. »Gotovo je bil tisti prelomni, tudi malo bolj nevaren del, pet let nazaj,« obuja spomine Nino Cokan. »Zelo lepo vreme je bilo, petnajst stopinj, sonce, brez oblačka. Dogovorjeni smo bili tudi z nekim dekletom, da bo naredila ogrevanje za udeležence. Potem se je zadržala na cesti, pri nas pa se je nabralo ogromno ljudi. Čakali smo pol ure, potem so ljudje hoteli v vodo. Prej smo imeli vedno organizirano, da so šli v vodo vsi naenkrat in potem na drugi strani ven. Vsi so čakali, kdaj bo skok, bilo je res veliko ljudi. Potem so udeleženci poskakali v vodo. Pomol, kjer gredo noter, smo imeli vedno rezerviran samo za skakalce, na tistem, kjer gredo ven, pa je bilo polno gledalcev. Ko so šli kopalci na drugem pomolu iz vode, je bila teža tako velika, da se je začel pomol počasi potapljati. Hitro smo reagirali in spravili gledalce s pomola, tako da ni bilo nobene nesreče. Pomol so potem sanirali in nanj postavili opozorilo glede maksimalne obremenitve.«

Vse se je srečno razpletlo, saj so dogovorni po dogodku ugotovili, da je bila organizacija speljana po pravilniku in se je to zgodilo le zaradi spleta okoliščin. V društvu pa so na podlagi izkušnje prireditev še bolj dodelali. »Spremenili smo koncept dogodka, ki je zdaj bolj prijazen za udeležence in obiskovalce. Po sto udeležencev, udeleženk gre zdaj najprej na ogrevanje na pripravljen ogrevalni prostor s preprogami in vodeno vadbo. Potem gre ta skupina na pomol, skoči in izplava. Nato pa se že pripravlja skupina novih stotih udeležencev. Tako krožimo. S tem sistemom gre lahko skočit tudi tisoč ali več ljudi,« pojasni Nino.

V športnem duhu

Človeku, kot je Nino Cokan, šport pomeni vse. Športni navdušenec je že v mladostniških letih počel marsikaj, plavanje, nogomet, košarka, tenis … Po srednji šoli pa se je odločil za bolj individualne športe, saj mu je bilo všeč, da je odvisen samo od sebe. Skoraj petindvajset let se je ukvarjal s triatlonom. »Vsakodnevno se ukvarjam s športom. To mi je sprostitev, dobim ogromno zagona za delo, nove ideje. Eni so od športa utrujeni, jaz se spočijem. Včasih sem tekmoval, ene deset let nazaj sem prenehal, zdaj mi je rekreacija za dušo. Plavam, tečem, kolesarim, hodim. Grem na funkcionalno vadbo, na fitnes, v hribe in na traile. Težko si predstavljam dneve brez športa. Takrat mi nekaj manjka in se slabo počutim.«

Z organizacijo športnih dogodkov je začel, ker je k rekreaciji želel spodbuditi tudi druge. »Prvi dogodek, ki smo ga organizirali, je bil triatlon, potem smo se razširili še na kolesarski vzpon, tek, nočne teke. Najprej smo preko drugih organizirali, pa so nas velikokrat malo žejne peljali čez vodo in smo videli, da bo bolje narediti svoje društvo. Najprej smo imeli Športno društvo Celjan, potem smo se razširili izven Celja in podedovali še dogodke drugih organizatorjev. Rabili smo neko širše ime. Z leti smo se poimenovali v ŠD Slovenc.«

Zdaj z različnimi partnerji organizirajo dogodke po celi Sloveniji; teke, kolesarske maratone, Urbanega gladiatorja, trenutno so zelo aktualni tudi traili. »Ves čas pa je najbolj prepoznaven Novoletni skok v morje. Na podlagi tega smo si zgradili prepoznavno ime tudi za druge dogodke in naše znamke,« o delovanju društva pojasnjuje Nino Cokan. »Pod blagovno znamko Fatburn events organiziramo okrog petnajst dogodkov, ki jih promoviramo prek različnih kanalov.« Dogodki rastejo in dosegajo prepoznavnost organsko, kot pripoveduje predsednik društva. »Pridejo tisti, ki jim je bilo prvič všeč, pripeljejo koga s seboj, širijo dober glas. Naša prednost je zdaj, da lahko pri takem številu dogodkov lažje pripravimo kakšne kombinacije, ki so za udeležence sprejemljivejše, denimo popusti, gratis dogodki, kombinacije za tekače, kolesarje.«

Še najbolj jih pri delu motivirajo navdušeni in zadovoljni ljudje. Tudi graje so dobre, je prepričan Nino, saj jih v društvu to žene, da stvari izboljšajo, nadgradijo. »Sicer ni mogoče, da bi bili vedno vsi zadovoljni, a naj jih bo zadovoljnih čim več. Delamo v športno pozitivnem duhu. Ko smo na kupu športniki, se dobra energija širi in tudi drugi to začutijo. S tradicijo in vztrajnostjo pa naši dogodki rastejo.«