Bulajić, ki je večino svojega življenja delal na Hrvaškem, se je sicer rodil v črnogorski vasi Vilusi pri Nikšiću ter otroštvo preživel v Sarajevu, dokler se ni pri petnajstih letih s starejšima bratoma pridružil partizanom. Eden od bratov je v vojni padel, z bratom Stevanom pa sta kasneje o življenju na fronti napisala scenarij za film Kozara (1962) ter kultno Bitko na Neretvi (1969), s katero si je leta 1970 prislužil nominacijo za tujejezičnega oskarja ter se zapisal v sam vrh jugoslovanske in hrvaške kinematografije. A za tehnično dovršen filmski spektakel, ki ga odlikujeta neusmiljen prikaz vojnih grozot ter odlična igralska zasedba, v kateri med domačimi imeni, kot so Špela Rozin, Demeter Bitenc in Miha Baloh, najdemo celo samega Orsona Wellsa, še danes ni znano, koliko je pravzaprav sploh stal. Filmska ponazoritev znamenite bitke, za katero so uporabili deset tisoč statistov, 140 topov, petdeset oklepnih vozil, izstrelili 800.000 nabojev in porabili 152.000 metrov filmskega traku, naj bi po okvirnih ocenah zahtevala od štiri do 12 milijonov dolarjev proračuna, pri čemer je festivalski plakat za zahodni trg začuda brezplačno oblikoval kar sam Pablo Picasso. Motiv je črpal kar iz svoje slike Posilstvo Sabink (1962), čez katero je v iskanju simbolike boja proti fašizmu prelil živo rdečo barvo ter v zameno od Bulajića, s katerim sta se nekaj let prej spoznala na filmskem festivalu v Monte Carlu, želel zgolj nekaj buteljk jugoslovanskega vina; režiser mu je tako namesto plačila osebno pripravil selekcijo dalmatinskih in makedonskih vin.
Bulajić, ki je po vojni režijo v Rimu študiral pod mentorstvom Cesara Zavattinija ter na začetku kariere asistiral velikanom italijanskega neorealizma, kakršna sta Federico Fellini in Vittorio De Sica, je ob vrnitvi v Jugoslavijo že s svojim celovečernim prvencem Vlak brez voznega reda (1959) na festivalu v Pulju prejel dve zlati areni ter nagrado mesta Zagreb, film, ki v ospredje postavlja interakcije med ljudmi, prisiljenimi zapustiti domove svojih prednikov, da bi se preselili na nova, še nerazvita kmetijska zemljišča, pa je bil sprejet tudi na canski filmski festival. Naslednjemu filmu, znanstvenofantastični Atomski vojni nevesti (1960), je sledila nominacija za zlatega leva na beneškem filmskem festivalu, na katerem je leta 1964 za film Skopje '63 o družbenih posledicah potresa prejel veliko nagrado žirije. Za svoje delo je prejel tudi prestižno nagrado UNESCO Kalinga za vrhunske dosežke na področju umetnosti in znanosti ter zlato kamero Mednarodnega filmskega festivala bratov Manaki za izjemen prispevek k svetovni kinematografiji.
