Iz Kranja
12. marca. (Narodne razmere) Radosten prime zmirom človek za pero, če more naznaniti rodoljubom dogodbe, ktere razveseljujejo domoljubna njihova srca. Ne poznaje različnih razmer, ktere žalibog! po malih mestih vladajo povsod, je sicer glasoviti ljubljanski »boben«, po nemški »Tagblatt« imenovan, ob času novih volitev našega mestnega odbora, že svetu oklical naše mesto kot svojo kronsko domeno. Al, kakor se mu skor vsakrat pripeti, tako je tudi to pot delal račun brez krčmarja, kajti mesto naše ostalo je vkljub njegovemu prerokovanju to, kar je vedno bilo: središče narodnega življenja, srce narodnega gibanja krepkim Gorencem. Temu v dokaz Vam je živahno življenje v čitalnici naši. Bilo je pred pustom mnogo zelo obiskovanih veselic. Slavili smo rojstni dan našega prvega buditelja V. Vodnika s slovesno »besedo«; pri veselicah slišali smo marsikteri dobrodejni govor in marsiktero naša srca ogrevajočo pesem. (…) Razun druzih se je v čitalnico vpisalo 20 uradnikov in stavbenih voditeljev Rudolfove železnice, kar je prav izdatna podpora naši čitalnici. (…)
Novice, 16. marca 1870
Iz Novega mesta
2. marca (Splošne razmere v našem mesticu.) Čitalnica je kraj, kjer naj zajema priprosti narod svojo omiko, čitalnica je kraj, kjer naj si tudi omikani ali izobraženi človek v prostih urah išče zabave. To je bil prvotni namen čitalnic in bi moral tudi še zdaj biti. Čitalnice niso bile zategadelj vstanovljene, da posebno ženski spol in njega častilci rajajo v njenih prostorih do ranega jutra. Čitalnica je tako rekoč narodna bukvarnica in zbirališče raznih udov naroda. V ta namen je čitalnica na manj ali več časnikov naročena, da njeni udje zvedo, kaj se imenitnega po svetu godi. Vsaka čitalnica ima tudi svojo bukvarnico, da si njeni udje um bistrijo in spoznavajo kinče premile nam slovenščine. Seveda mora čitalnica veselice osnovati. Pa te veselice so le bolj postranska reč. Tako si vsaj mi tolmačimo namen in smoter čitalnice. V tem oziru se pa pri nas še premalo zgodi. Malokteri meščan hodi v čitalnico časnike prebirat. Razun malega števila navadnih bralcev čitalnica, kar se branja tiče, ni tako obiskovana kakor bi morala biti, in iz čitalniške bukvarnice včasih ne pride knjiga leto in dan človeku v roke. Meščani ne previdijo, kolko bi jim koristilo časnike in knjige prebirati, posebno naš ženski spol v duševnem obziru premalo stori. Od tod tudi pride, da slovenščine naše gospodičine ne govore tako, kakor bi jo imele; le rajši nemščino govore, ki pa tudi ni bolja. Čestokrat se sliši tudi v čitalničnih prostorih slavna nemščina, a upamo, da se bode v tem obziru polagoma nekaj zboljšalo, upamo, da ne bodo samo naše gospodičine tako pridno na veselice hodile, ampak tudi čitalnične knjige prebirale. Vsaj literarna omika je po našem smislu za vsacega človeka važna in tako tudi za ženski spol. (…)
Slovenec, 7. marca 1878
»Sokolova« pustna maškerada v ljubljanskej čitalnici.
Pri Sovanu in pri Majerji so uže štiri tedne vse vedeli in uganili; vse do pičice! Kakšna in kaj bo ta, kakova in kaj bo ona; koliko bo na njej židanega, koliko bo žameta, koliko samo tarlatana ali satena; vse so vedeli, kajti nij je šivankarice pod milim nebom, ki bi vedela in znala molčati, kadar jej lep mlad komij par dobrih sladkih besedic ponudi, da izida svoje skrivnosti. In ta vsegavednost pri Sovanu in pri Majerji je segala celo tako daleč, da človeku nij bilo treba stopiti k črevljarju Kunstu v židovske ulice ter povprašati, kake črevljičke si je omislila ta ali ona nožica, ali bodo črevljički nizki ali visoki, in tako dalje – ne, nikakor ne, vse to se je uže lehko zvedelo. In mej takim ugibanjem in pripovedovanjem, šivanjem in pomerjevanjem minuli so tudi zadnji štiri tedni, – pustni vtorek je bil tu. Vsi gorenji prostori ljubljanske čitalnice zeleneli in cveteli so, kakor travniki in vrtovi v novej pomladi, in pričakovali so le ptičic in ptičkov, ki so bili namenjeni obljuditi jih za jedno – noč. Dekoracija dvorane je bila v istini tako okusna, kakor krasna. Na obrobji oboka, od stebra do stebra stale so žive rože, jedna pri drugej, in tako ustvarile širok zelen venec okolo cele dvorane. Mej stebri viseli so prelepi lampioni v raznih barvah, v kotih pak so stale visoke eksotične rastline. Po stenah pa in okolo stebrov, svečnikov in po obokih vil se je zopet bršlan, radovedno gledaje v vsak kot, za vsak ovinek, in temnozeleno bliščeč v svitu stoterih lučic. Tu in tam so mu obesili kako šemico, tam zopet kako v epigram, izmej katerih jih je bilo nekaj prav dobrih in dovtipnih. Pred takozvano »galerijo« postavljen je bil visok transparent, predstavljajoč »majko Slavo«, ki zbira svoje sinove okolo sebe. Nasproti tej podobi pa sta viseli v drugem koncu dvorane zastavi Čitalnice in »Sokola«. (…)
Slovenski narod, 10. marca 1878
(V Spodnjej Šiški)
so osnovali čitalnico in vabijo na pristop. Letno plačilo znaša za osobo fl. 1.50, za rodbino fl. 3. Vpisuje se vsako nedeljo in praznik od 1. do 4. ure popoludne v Spodnjej Šiški v čitalnici, katera se nahaja v prostorih g. Andr. Vodnika (pri Žibertu). Kdor ima kaj slovenskih starih knjig, bode ustregel, ako jih izvoli odboru podariti, da se ustanovi tudi knjižnica čitalniška.
Slovenski narod, 23. marca 1878
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
