Luka Dončić, Nikola Jokić, Giannis Antetokounmpo, Jimmy Butler, Bogdan Bogdanović, Luis Scola, Marc Gasol, Steve Nash, Kevin McHale, Jeff Hornacek. Ne, to ni naključno naštevanje zdajšnjih in nekdanjih zvezdnikov svetovne košarke. To je le nekaj imen, ki bodo prisotna na poslovilni tekmi zlatega slovenskega kapetana Gorana Dragića v ljubljanskih Stožicah 24. avgusta. Tam bodo tudi člani reprezentance, ki je leta 2017 osvojila naslov evropskih prvakov, imena številnih drugih slovenskih, evropskih in svetovnih zvezdnikov pa bodo organizatorji dogodka razkrivali sproti, ko bodo dobili potrdila o udeležbi. Izkupiček dogodka, ki bo trajal dva dneva, bo šel v dobrodelne namene. Vstopnice bodo šle v prodajo v začetku februarja, Goran Dragić pa sporoča, da bo to spektakel, kot ga Slovenija še ni videla. »Veliko bo presenečenj, ki jih zdaj še ne smem razkriti. Če nam uspe, kar smo si zamislili, potem je vse, kar lahko povem, da česa podobnega Slovenija še ni videla,« je z značilnim nasmehom na obrazu povedal Goran Dragić.
Desetdnevna pogodba? Zakaj pa ne!
»Ne vem, kdaj sem bil nazadnje v tem času v Sloveniji. Vedno se je lepo vrniti domov, čeprav zdaj živim v Miamiju. Projekta poslovilne tekme se zelo veselim. O tem v preteklosti nisem razmišljal, v zadnjem obdobju pa sem se igral z idejo, da bi vse skupaj zaokrožili z dobrodelno noto, saj želim vračati okolju, v katerem sem odraščal. Želel sem si, da je tekma v Sloveniji, v Ljubljani. Tudi zato, da lahko vsem zvezdnikom, ki bodo prišli, še posebej tistim iz Amerike, pokažem vse lepote naše države in da vidijo, od kod prihajam, od kod prihaja Luka Dončić, ki je zdaj eden največjih športnikov na svetu,« je odločitev za organizacijo poslovilne tekme pojasnil Goran Dragić.
Uradno je športno pot zaključil na zadnji dan starega leta, glavni razlog pa sta otroka Mateo in Viktoria, s katerima želi preživeti čim več časa. »Po lanski sezoni sem imel namen igrati še eno. Imel sem ponudbe vseh največjih klubov v Evropi – Reala Madrida, Barcelone, Milana, Panathinaikosa... A me k njim ni vleklo. Moje življenje je zdaj v ZDA, kjer sta tudi moja otroka. Nisem želel biti celotno leto brez njiju. Edina možnost, ki je ostala, je bil povratek v Miami. S klubom smo se pogovarjali, obstajala je realna možnost, da znova oblečem njihov dres. A na koncu je padla v vodo menjava za Damiana Lillarda, s katero bi se Miami znebil še nekaterih drugih igralcev in bi se odprl prostor zame. V zadnjih treh, štirih mesecih sem tako še naprej treniral, a več časa kot sem preživel z otrokoma, bolj mi je postajalo jasno, kaj vse sem do zdaj zamujal. Ob tem ni skrivnost, da imam tudi težave z levim kolenom. Ostal sem brez meniskusa in hrustanca, z igranjem bi se stanje le še slabšalo,« je razpredal Dragić, ki mu je všeč ideja, da bi z Miamijem ob koncu sezone podpisal desetdnevno pogodbo in se upokojil v dresu sebi ljubega kluba kot aktiven igralec. »O tem nisem razmišljal, a mi je vaš predlog všeč. Tega niti slučajno ne izključujem, še več, bilo bi mi zelo všeč. A je to stvar, ki ni v mojih rokah in o kateri bodo odločali drugi.«
Kaj bo počel po karieri, zaenkrat še ne ve. A zagotovo želi ostati v košarki. V vlogi trenerja se ne vidi, bolj mu je všeč kakšna druga. Ni skrivnost, da so mu v Miamiju še v času, ko je igral za njih, ponujali delo v klubu, ko bo obesil superge na klin. Ali bo na koncu kaj iz tega, še ne ve. »Ko se vrnem v Miami, se bova usedla s trenerjem Erikom Spoelstro. To je vse, kar trenutno vem. Verjamem, da bo sestanek bolj prijateljske narave, a ga bom vsekakor malo potipal tudi o možnostih sodelovanja. Moja osebna želja sicer je, da bi kakšno leto povsem počival, se posvetil svojima otrokoma in užival življenje. V tem času pa tudi razmislil, kaj in kako naprej.«
Želel bi si, da bi imeli leta 2017 več časa za uživanje
V profesionalni karieri, ki je trajala skoraj 20 let, je v Evropi nosil drese Slovana, Murcie, Olimpije in Baskonie, v lige NBA pa Phoenixa, Houstona, Miamija, Toronta, Brooklyna, Chicaga in Milwaukeeja. V vseh je na parketu vedno pustil zadnje atome moči, a čustev, ki jih je čutil ob igranju za Slovenijo, ni bilo nikjer. »V slovenski reprezentanci sem igral s srcem. Veš, da predstavljaš svojo državo, svoj narod, samega sebe. Vsak poraz si zato toliko bolj ženeš k srcu. V ligi NBA je 82 tekem v sezoni, če eno izgubiš, že razmišljaš o naslednji. Za velika reprezentančna tekmovanja pa smo se pripravljali po dva meseca, nato pa na turnirjih na tistih nekaj tekmah praktično ni bilo prostora za napake. Velikokrat smo izpadli in imeli grenak priokus, a tudi to krepi ekipo in posameznike. Bilo je veliko trenutkov, ko smo jokali, na koncu pa imeli tistega, o katerem smo sanjali vsi. Da smo postali najboljši v Evropi.«
Slavje na evropskem prvenstvu leta 2017 bo za vedno nosil v srcu. Želel bi si, da bi bil leta 2009 na Poljskem zdrav in lahko igral v polfinalu in tekmi za tretje mesto. Kot tudi v finalu lige NBA leta 2020. A z obojim se je že sprijaznil. Toliko lažje zaradi nepozabnega slavja v Carigradu. »Vse gre prehitro. Če kaj, bi si želel, da bi imeli tedaj nekaj več časa in lahko uživali v izjemnem uspehu. Zdaj je od tega že sedem let, kar težko verjamem. Bo pa za vedno ostal nepozaben spomin za vse igralce, ki smo si delili slačilnico, in vse ostale člane reprezentance. Pa tudi navijače, saj je bil to poseben trenutek za slovenski šport. Zdaj prihajajo nove generacije, ki jih bom podpiral, spremljal in navijal, da kdaj ponovijo naš dosežek. Kot dvomilijonska država premoremo ogromno vrhunskih športnikov, kar me izredno veseli. Ko v tujini povem, od kod prihajam, mi ljudje vedno najprej naštejejo naše športnike, ki jih poznajo.«
