Prvo berilo avtorjev Bogomirja Gerlanca in Josipa Ribičiča, ki je bilo v uporabi vse do leta 1972. Tole uvodno pisanje o nekdanjih knjigah za otroke, ki so prvič v življenju stopili v šolske klopi, pišemo z drobno merico nostalgije. Vendar ne na začetne urice okornega pisanja črk in številk, temveč na v samem začetku omenjenega umetnika Toneta Kralja, ki je med slovenskim življem s svojimi deli (pri nekaterih morda zaradi enkratne ilustracije Levstikovega Martina Krpana iz leta 1954) večinoma pustil velik vtis in pečat. Veliko njegovih del si je mogoče ogledati v stalni postavitvi Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, k našemu tokratnemu pisanju pa so nas spodbudile njegove poslikave sakralne vsebine v nekaterih cerkvah na Krasu, na Tržaškem, v Posočju in deželi Furlaniji - Julijski krajini, ki si jih velja ogledati. Čeprav gre za podobe svetopisemskih zgodb, je Kralj v njih izrazil ves svoj gnev in gnev slovenskega ljudstva nad razraščajočim se Mussolinijevim fašizmom onkraj rapalske meje in njegovim zatiranjem vsega, kar je slovensko. Tako je v marsikateri upodobitvi tiranov nad nemočno rajo, praviloma odeto v barve slovenske zastave, mogoče prepoznati obraze Mussolinija, D'Annunzia in tudi Hitlerja. Kralj je s temi svojimi protifašističnimi poslikavami pravzaprav tvegal svoje življenje, vendar fašisti razen v enem primeru njegovega početja niso zaznali. Nekaj podobnega si je Kralj privoščil tudi po koncu druge svetovne vojne, ko je, ne najbolj zadovoljen z novo oblastjo, v Vrtojbi pri upodobitvi križanega med pogubljenimi na njegovi levici upodobil Karla Marxa in Stalina.
Brata Kralj in Francozi
Pariška La Revue Moderne ilustrée des Arts et de la Vie z dne 15. oktobra 1926 je objavila pod naslovom Les Neo –Independants izpod peresa De Saint-Aignana članek o slovenskih umetnikih Francetu in Tonetu Kralju. Članku so priložene po tri reprodukcije Francetovih in po tri Tonetovih del: Snemanje s križa, Magdalena, Jajčance, Pasijon, Zadnja večerja in Kalvarija. Članek se glasi v prevodu: »Umetnost obeh bratov predstavlja zelo originalno obliko, obenem inspirirano po ekspresionističnih doktrinah in po narodnih tradicijah slovenske zemlje. (…)
Zanimivo bo slediti umetnostnemu razvoju obeh mladih umetnikov, ki imata dvoje močnih lastnosti: vero in jasnega duha. Njuno delo bo sčasoma izgubilo svojo zaprtost in bo živahno zorelo, čim se bosta intimneje zbližala z dušo predmeta.«
Slovenec, 5. novembra 1926
Nabožno slikarstvo Toneta Kralja
Tone Kralj je samostojno predelal tuje sodobne vplive in je stilno ogrodje napolnil z lastno doživljeno vsebino, dočim dela večine njegovih »soborcev« kažejo še vedno le gola rebra programske formalistike – nekateri vrednejši pa še eksperimentirajo. V teku let se je zadosti umiril in izpopolnil, pa ostal dosleden in sebi zvest. Upajmo, da je zdaj za širše občinstvo umljivejši. Morda se tudi naši cerkveni krogi že sprijaznijo ž njim, dasi so preveč navajeni realističnih, iluzijonističnih načinov podajanja verskih motivov. (…)
Na ta in taka prizadevanja se spomnim pri ogledu del T. Kralja, pa mi je pri tem jasno, da je on ta stremljenja še najboljše izpolnil. Hvalevredno ni utonil v dvodimenzijonalnosti, vendar se ogiblje »prebijanja« sten. (…)
Že večkrat sem bral mile tožbe, da se dandanašnji pregrešni slikarji nič več ne zanimajo za cerkveno slikarstvo. Pa se le še in bi se še bolj pozorno, če bi naročajoči cerkveni krogi ne bili toliko konservativni v svojih nazorih in zahtevah in tako – skopi, ker so navajeni na korumpirane cene malih podeželskih slikarjev obrtnikov. (…)
H. Smrekar
Jutro, 14. marca 1931
Počastitev 70-letnice Toneta Kralja
V ponedeljek zvečer je Društvo slovenskih izobražencev v dvorani v ulici Donizetti 3 prisrčno počastilo slikarja Toneta Kralja, ki je nedavno obhajal sedemdesetletnico. Društvo je ob tej priložnosti povabilo medse tudi slikarja samega.
Gotovo še nikoli ni bilo slikarja, ki bi bil na Primorskem na obeh straneh meje tako znan in priljubljen, kot je Tone Kralj, pa tudi ne slikarja, ki bi si bil pridobil toliko zaslug za cerkveno slikarstvo na Primorskem. Cela desetletja je slikal na Primorskem farne cerkve in podružnice ter pri tem doživljal stvari, ki jih lahko mirno imenujemo napete dogodivščine, tudi zaradi konfliktov, ki jih je imel s predvojnimi fašističnimi oblastniki, pa tudi s povojnimi birokracijami in z raznimi višjimi cerkvenimi predstavniki, ki niso imeli pravega smisla za moderno cerkveno umetnost in so mu metali polena pod noge. (…)
Čeprav so mnogi med navzočimi poznali že od prej veliko del Toneta Kralja, jim je to skioptično predvajanje vendar prikazalo njegovo ustvarjanje še v novi luči, ker je podalo zaokrožen, čeprav seveda še vedno nepopoln pregled nad njim. Bili so presenečeni nad umetniškim bogastvom, ki ga je ustvaril ta po nastopu sicer tako skromni umetnik, in zlasti nad kvaliteto in pestrostjo tega bogastva. In še nad nečim: ponedeljkovo skioptično predvajanje nam je izredno dobro prikazalo slovensko značilnost Kraljevega ustvarjanja. Tudi Slovenec, ki ne bi bil še nikoli nič slišal o Tonetu Kralju, recimo kje na tujem, bi pri pogledu na njegove slike takoj začutil, da veje iz njih slovenski duh, nekaj, kar je v umetnosti morda težko definirati, a je očitno in jasno. In to mora čutiti tudi tujec. Ena komponenta tega je značilna slovenska upornost, ki jo izžarevajo tudi pobožne Kraljeve slike, druga pa neka mila urejenost. Kraljeve slike vplivajo jasno, svetlo in vedro. To je slikarski jezik zaupanja in vedrine, ne grožnje in strahu. Upornost pa prihaja do izraza v neverjetno drznih in zanimivih domislekih.
Tako je npr. Kralj v času najhujšega fašističnega pritiska in celo med okupacijo slikal v cerkvah peklenske pošasti z Mussolinijevo glavo ali fašista in v bavarsko nošo oblečenega razbojnika s koloma, ki sta pobila popotnika – Slovenca, ki ga je pobral usmiljeni Samaritan — Jezus. (…)
Novi list, 3. decembra 1970
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
