Da je Ljubljana nekoč bila pravo kino mesto, pričata podatka iz raziskave Kinodvora, ki so jo izvedli ob svoji 90. obletnici v sezoni 2013/2014, in sicer, da se je filmski trak v preteklosti prestolnice vrtel že na več kot sedemdesetih lokacijah oz. kino prizoriščih in to v več kot dvesto različnih kinematografih, od začasnih do stalnih. Še ne tako dolgo nazaj, v osemdesetih in devetdesetih letih, česar se lahko še marsikdo spomni, je bila Ljubljana, sploh v primerjavi z današnjo sliko, še precej bogata s kino prizorišči. V središču mesta so denimo delovali kino Union in Mini kino Union, Kino Sloga, Komuna, Vič in Kompas, na obrobju pa tudi Kino Šiška, Bežigrad, Mojca, Triglav in drugi. Poleti so bili popularni letni kini, sredi devetdesetih je bil na vrtu gostilne Rio, kjer si na plastičnih stolih sedel pod kostanji, gibljive podobe na platnu pa je spremljal vonj po jedeh iz žara. Po mestu so bile postavljene tudi mnoge vitrine s kino programi, nekatere v spomin prikliče kustosinja Špela Čižman iz Slovenske kinoteke, ko jih našteje na vogalu Miklošičeve in Pražakove, pri današnjem Mlinarju, na Wolfovi, pri Filipovem dvorcu in v podhodu pri Komuni, Prav tako je bil pred spletno prodajo družaben dogodek ne samo ogled filma, temveč že nakup vstopnic. Med čakanjem v vrsti pred blagajno, ki se je pri Komuni lahko vila tudi čez cel podhod vse do Cankarjeve ceste, zaradi česar je bilo treba v kino odriniti veliko pred začetkom predstave, si lahko marsikoga tudi srečal. Pa to niti ni bilo v zlatem obdobju kinematografov.
V zgodovini ljubljanske kinematografije sta bili po besedah kustosinje Špele Čižman dve zlati obdobji. Prvo je bilo med vojnama, v dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so kinematografsko dejavnost širili predvsem zasebni lastniki. Bogat razcvet kino prizorišč je Ljubljana doživela po drugi vojni, ko je kinofikacijo vodila državna misel »kino v vsako vas, projektor v vsako dvorano,« pravi Špela Čižman. Takoj po vojni so v Ljubljani in drugih krajih kine nacionalizirali, prehod v državno last pa je prinesel preobrat vloge filmskih predstav, saj so te postale predvsem orodje politične vzgoje in ne več gospodarska dejavnost zasebnih podjetnikov. »Veljalo je prepričanje, da s filmom lahko najbolj 'razsvetljuješ' množice, kar je bilo tudi v obdobju, ko v domovih še ni bilo televizije. V tem času so bili pred celovečerci še kratki filmi o najpomembnejših domačih in svetovnih dogodkih,« družbeni kontekst podaja sogovornica iz Slovenske kinoteke. Nizke cene vstopnic pa so filmu omogočile dostopnost najširšemu krogu obiskovalcev, poleg tega za obisk kina nikoli ni bila potrebna posebna garderoba kot denimo za gledališče ali opero. V imenu kinofikacije družbe so obnavljali obstoječe kinodvorane in gradili nove, zlasti v številnih zadružnih in kulturnih domovih. Pri tem je zanimiv podatek, da je bila Slovenija v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi republikami najpogosteje prepredena s kinematografskim omrežjem, njeni prebivalci pa so kinodvorane obiskali največkrat na telo. Poleg stalnih kinematografov so v tem obdobju pri nas delovali še vojaški, klubski, zdraviliški in potujoči kinematografi.
Bum kino prizorišč
V slabih desetih letih po vojni se je število kinematografov v Ljubljani potrojilo, kar je spremljalo tudi nastajanje prvih kino klubov in filmske vzgoje. Največji bum je kino doživel na prelomu iz petdesetih v šestdeseta leta. Največje število kinematografov pri nas so našteli v letih 1962 in 1963, ko jih je bilo 265, od tega jih je približno 60 delovalo v okraju Ljubljana. Številke, ki pričajo o zgodovini kina, sta v pedagoškem gradivu v Letu kina za Kinodvor zbrala Klemen Žun in Bojan Bajsič. Ob razcvetu kinodvoran v Ljubljani so te zasedale tudi specifično vlogo. »V središču Ljubljane so bili premierni kini, med njimi kino Union, Komuna in Vič, med tem ko so bili periferni kinematografi reprizni,« o ljubljanski kino krajini z druge polovice prejšnjega stoletja pripoveduje Špela Čižman. Prav tako so bili tudi programsko različni. V Kino Šiška, ki je slovel po gigantskem platnu, so gledalci za karte v vrstah čakali za akcijske filme, med tem ko so v majhnem kino Kompasu na Miklošičevi cesti do leta 2004 vrteli umetniške filme, kar je v zadnjem obdobju obstoja recimo veljalo tudi za Kino Vič, ki je od leta 2005 do zaprtja leta 2011 živel kot Kinoklub Vič z izbranimi naslovi za zahtevnejše občinstvo. Kot prvi ljubljanski art kino Mini klub Union pa je filme predvajal med letoma 1987 in 2001. Za najimenitnejšo ljubljansko kinodvorano je veljal kino Union, kjer so večinoma domovale filmske uspešnice, tega kina pa se lahko spomnimo tudi po znameniti 14. vrsti, kjer je bilo do naslednje vrste sedežev zaradi prehoda več prostora in so dolgonogi med ogledom filma lahko v njej bolj udobno sedeli.
Kino je vsakič znova preživel
Fenomen, ki med drugim spremlja kino, je, da je preživel vse grožnje, ob tem pa ob pojavu novih tehnologij vsakič znova postal še nekaj drugega. Kot se strinja Špela Čižman, je preživel zaradi pomena skupn(ostn)ega ogleda filma, ki ga ogled doma ne more nadomestiti. Na kar je ciljal tudi slogan Ljubljanskih kinematografov – podjetje, ki je z večino boljših ljubljanskih kino prizorišč upravljalo do leta 2001 – in se ga lahko spomnimo še iz devetdesetih, ki se je glasil: »V kinu nisi nikoli sam.« Ogled filma v kinu spremljajo skupinski smeh in solze, strah in groza, neredko razprave o videnem v javnem prostoru, različne kulture prakse in družabnosti, od sorodniških, prijateljskih do romantičnih. »Kino je z nami vse od prvih mladostniških druženj brez staršev do zmenkov,« različne socialne vloge tega prostora navede Špela Čižman. Ob tem pove še za medvojno in povojno navado, ko so si kino gledalci iz promocijskega gradiva, ki je spremljalo filme, denimo izrezali podobe igralcev in jih lepili v svoje dnevnike ter tako delali osebne zaznamke o videnem. Še danes pa se najdejo gledalci, ki zbirajo kino vstopnice, kakšni si tudi beležijo, katere vse filme si ogledajo in še to, s kom.
O spremembah, ki jih je doživel kino in mu je šlo do razmaha televizije v sredini šestdesetih let prejšnjega stoletja zelo dobro, pa sogovornica pravi naslednje: »Na televizijsko sliko se je kino odzval s širokim filmskim formatom. Ob pohodu videokaset je dvorane posodabljal s sodobnimi dolby stereo ozvočenjem, s spletom in brezplačnim (ilegalnim) prenašanjem filmom pa se za gledalce bori z novimi tehnologijami, kot so 3D, 4D, IMAX, zelo kakovostnimi filmskimi projekcijami in najnovejšimi zvočnimi sistemi ter udobjem. Poleg tega je že ob pojavu videokaset gledalce nagovoril tudi kot potrošnike, ki jim je treba ponuditi široko doživetje.« V trgovskih centrih so se pojavili multipleksi, kjer so gledalcem kot še ena različica ali podaljšek potrošniške izkušnje poleg najnovejše filmske »robe« na voljo tudi drugi artikli, med njimi kokice, Coca-cola in bomboni, okoli pa še drug zabavni in gostinski program. Prvi multipleks pri nas Kolosej so v BTC-ju odprli leta 2001, kar je med drugim vplivalo na usihanje ostalih ljubljanskih kinov. Pri čemer je na nove razmere v novem tisočletju in hkrati na razmah komercialne mreže kinocentrov po državi v Ljubljani odgovoril umetniški kino Kinodvor, ki so ga odprli leta 2003. Kasneje se je začela oblikovati tudi Art kino mreža Slovenije – združenje kinematografov in prikazovalcev kakovostnega in umetniškega filma, ki so jo ustanovili leta 2010 v Velenju, njena člana v Ljubljani pa sta Kinodvor in Cankarjev dom.
Leta 1991 je viden udarec kino obisku, kot opozarjata Žun in Bajsič, prinesla tudi osamosvojitev, ko je razpadla jugoslovanska distributerska mreže in ogrozila pritok novih filmov v Slovenijo. Kot navajata raziskovalca, so leta 1992 v Ljubljani tako zabeležili najnižje število gledalcev. Kinodvorane so se v tej situaciji po nastanku lokalnih distribucijskih podjetij borile s prenovami dvoran, pri čemer je svoje v kino krajni naredila tudi denacionalizacija, še pravi Čizman.
Nekdanji Triglav in Mojca
A ne glede na vse spremembe in zareze, ki so se zgodile ob videokasetah, devedejih, domačih kinih in digitalizaciji, je kino še vedno tu, čeprav marsikaterega ljubljanskega kino prizorišča ni več. Nekdanji Kino Vič je postal Cirkus klub, akcijski Kino Šiška je od leta 2008 Center urbane kulture Kino Šiška in kino Union je večnamenska hotelska dvorana. V središču Ljubljane sta od stalnih kinoprizorišč ostala le Kinodvor in zapuščena Komuna, katere prenovo so v podjetju Bovin napovedali že lani marca. Njegovo odprtje je bilo predvideno v začetku lanskega poletja, a so vrata še vedno zaklenjena V eni od propadajočih vitrin, kjer je nekoč visel kino program, v podhodu visi obvestilo, da je kino zaprt zaradi prenove, čeprav poteka te prenove ni videti. Z vprašanjem, kaj se dogaja s Komuno, smo se obrnili na podjetje Bovin, vendar odgovora nismo prejeli. Pred zaprtimi vrati smo ostali tudi pri nekdanjem Koloseju, ki ga je lani na dražbi kupil podjetnik Ivo Boscarol, saj nam za Dnevnik ni želel dati izjave o načrtih in poteku preobrazbe nekdanjega multipleksa.
Zapuščen nekdanji kino Mojca
Vrata v zapuščeni otroški kino Mojco sta nam na široko odprla brata Andrej in Mihael Levstek, dva od petih dedičev stavbe, ki se je po osamosvojitvi znašla v dolgotrajnem denacionalizacijskem, nato pa še krajšem zapuščinskem postopku, medtem pa propadla. O nekdanji kino dejavnosti v hiši na Medvedovi cesti v Šiški priča še nekaj obrisov. Pred propadajočo stavbo je stara vitrina, kjer so nekoč obveščali o kino programu, v vhodnih prostorih za starimi vrati pa prostor nekdanje blagajne, okoli katere je še obešenih nekaj nagubanih plakatov. Nad okencem za nakup vstopnice je še napisana cena vstopnice 450 sit, pod njo pa na roke napisano obvestilo, da tudi otroci potrebujejo svojo vstopnico.
Kino Mojca, kjer je marsikateri Ljubljančan prvič videl Kekca, Srečo na vrvici, Guliverjeva potovanja, Zvezdico zaspanko ali pa kateri drug otroški film, so v časopisu Javna tribuna leta 1977 opisali kot »malo otroško oazico radosti in zabave.« Za nekdanjo kinodvorano, iz katere so ob zaprtju odnesli stole, je poleg kolektivnega in mnogih osebnih spominov ostalo le še platno in v etaži višje, v nekdanji kabini kinooperaterja, tudi dva Iskrina projektorja. Brata Levstek, ki sta odraščala v sosednji hiši, se spomnita, kako so kinooperaterji na dvorišče metali izrezke filmskega traku in te sta, kot pove Andrej Levstek, kot otroka zbirala.
Na mestu nekdanjega ljubljanskega otroškega kina, kot je zgodovino popisal Klemen Žun v knjigi Kino zemljevid: Zemljevid ljubljanskih kino prizorišč (1896-2014), je konec 20. let prejšnjega stoletja v večnamenski dvorani najprej deloval kino Union, rednejšo kinematografsko dejavnost pa je dvorana pod imenom kino Šiška nato doživela leta 1947. Kasneje se je kino še večkrat preimenoval, dokler ni leta 1975 to postal otroški kino Mojca. »Svojčas edina tovrstna kinodvorana v Jugoslaviji je 26 let prikazovala izključno filmski program za otroke, ki pa je zaradi pomanjkanja primerne filmske ponudbe vseskozi beležil slab obisk,« tudi v knjigi navaja Žun.
Kino Mojca, ki je deloval pod okriljem podjetja Ljubljanski kinematografi, je vrata zaprl leta 2001. Stavba je nato nekaj časa služila še kot skladišče, dokler Ljubljanskim kinematografom niso leta 2014 prepovedali razpolagati z nepremičnino do zaključka denacionalizacijskega postopka. Kot pove Andrej Levstek, je denacionalizacija trajala približno 30 let, sedaj, ko je zaključen tudi krajši zapuščinski postopek, imajo dediči zemljišče namen prodati. Kot povesta brata, bo cena okoli 1, 4 milijone evrov.
V Triglavu cirkuška dvorana
Ko so kinodvorano na Kodeljevem po drugi svetovni vojni podržavili in jo prenovili, je leta 1949 Ljubljana dobila kino Triglav. Kot v svoji knjigi zapisuje Žun, je v naslednjih letih to postal najbolje obiskan kinematograf ljubljanskega obdobja, pri čemer je v različnih oblikah in pod imeni kino dejavnost na tej lokaciji zabeležena že od leta 1926.
Leta 1977 je podjetje Kino Triglav nato prešlo pod Kinematografsko podjetje Ljubljana (kasneje Ljubljanski kinematografi), zadnjič pa so v času stalnega kinematografskega delovanja film v dvorani zavrteli leta 2001. Potem so se vrata druge najdlje delujoče ljubljanske kinodvorane (najdlje obstoječa delujoča kinodvorana v Ljubljani je Kinodvor), zaprla, podatke navaja Žun. Po osamosvojitvi so prostori kina Triglav postali del denacionalizacijskega postopka, ki je trajal do 2010, stavba pa je v tem času vse od zaprtja kino dvorane samevala. Ko so Salezijanci dobili nazaj nepremičnine na Kodeljevem, so leta 2017 nekdanje preddverje Triglava preuredili v mladinski center, v bivši kino dvorani pa je danes cirkuška dvorana, kjer deluje Cirkus Fuskabu, cirkuška šola za otroke in odrasle ter kmalu tudi s programom za seniorje. »Tako kot je nekoč kino pritegnil mlade, jih danes lahko cirkus, ki pa je veliko bolj interaktiven, saj si lahko vanj aktivno vključen. Zaobjema kulturo, šport, izobraževanje in druženje. Poleg tega je tudi zabaven in ni tekmovalen. Ima veliko pozitivnih elementov. Če gledamo vlogo kina z vidika mesta, da ljudje vanj na široko zahajajo, to za cirkus sicer ne velja, ampak če gledamo z vidika mladih, v cirkusu veliko prejmejo za svoje življenje. V kino pa je mogoče iti na druge lokacije,« je o novih časih v prostorih nekdanjega Triglava dejal duhovnik Boštjan Jamnik, ravnatelj Salezijanskega doma Kodeljevo.
