V Iranu so včeraj zaznamovali četrto obletnico smrti generala Kasima Sulejmanija, poveljnika sil Al Kuds za posebne operacije v iranski revolucionarni gardi, ki so ga pred štirimi leti v Iraku likvidirale ZDA. Sulejmani je bil v Iranu izredno vpliven in cenjen, tako se je na dan obletnice njegove smrti v mošeji na pokopališču v mestu Kerman na jugovzhodu države zbrala množica ljudi, takrat pa je dvakrat eksplodiralo, domnevno s presledkom desetih minut. Očitno podtaknjeni napravi sta ubili najmanj 103 ljudi, vsaj 210 je bilo poškodovanih. Gre za najhujši tovrstni napad v Iranu v zadnjih štiridesetih letih. Predsednik Ebrahim Raisi je takoj odpovedal načrtovani obisk Turčije, oblasti pa so za danes razglasile dan žalovanja. Za dogodek, ki še povečuje napetost na že tako politično in vojaško razburkanem Bližnjem vzhodu, odgovornosti sprva ni prevzel nihče.
V preteklosti so napade v šiitskem Iranu izvajale različne skupine, od arabskih separatistov do sunitske Islamske države, ki je denimo prevzela odgovornost za eksplozije v parlamentu in na grobu ajatole Homeinija. Iranske oblasti včeraj sprva niso nikogar obtožile za napad, notranji minister Ahmad Vahidi pa je napovedal odločen odgovor. Tiskovni predstavnik ameriškega zunanjega ministrstva je na vsakodnevnem pogovoru z novinarji dejal, da ZDA niso na noben način vpletene v napad, po njihovem prepričanju pa niti Izrael.
Razpisana je bila nagrada pet milijonov dolarjev
Izrael pa je bil skoraj zagotovo vpleten v drug odmeven napad v regiji v teh dneh, čeprav tega uradno ni potrdil. V torek pozno popoldne je brezpilotni letalnik z veliko natančnostjo zadel tretje nadstropje stavbe v Bejrutu in stanovanje 57-letnega Saleha Al Arurija, drugega najpomembnejšega člana Hamasovega politbiroja, v katerem so mnogi videli naslednika Ismaila Hanije. Poleg njega je umrlo še šest hamasovcev. Informacije o tem, kje se zadržuje, so Izraelci najbrž dobili s pomočjo ameriške nagrade petih milijonov dolarjev tistemu, ki bi jih pripeljal do njega. Drugače kot v Gazi, kjer še naprej vsak dan umre od 100 do 300 civilistov, v Bejrutu ni bilo drugih, »stranskih« žrtev.
Al Arurija Izraelci zadnja leta niso pustili v Gazo in na Zahodni breg, zatočišče pa mu je dal Hezbolah. Njegov umor verjetno pomeni dokončno konec upanja, da bo v Gazi prišlo do premirja in do osvoboditve okoli sto talcev. Poleg tega bi se lahko zaostril in razširil sedanji bližnjevzhodni konflikt. Do atentata je namreč prišlo na jugu Bejruta, kjer ima nadoblast Hezbolah, ki ta napad razume kot prekoračenje meje dovoljenega v dosedanji vojni nizke intenzivnosti z Izraelom. Slednji sicer zdaj svari Hezbolah, da je pripravljen na »defenzivne in ofenzivne scenarije«, kar bi lahko pomenilo tudi spopad v Libanonu. V izraelski vladi skušajo tudi miriti s trditvijo, da tarča nista bila ne Libanon ne Hezbolah, ampak samo Hamas.
Za napad 7. oktobra izvedel pol ure prej
Al Aruri je najvišji predstavnik Hamasa, ubit po 7. oktobru, pravzaprav pa kar od leta 2004, ko so Izraelci ubili šejka Ahmeda Jasina, ustanovitelja te islamistične organizacije. Al Aruri je med vodilnimi iz Hamasa edini z Zahodnega brega. Veljal je za zmernega in pragmatičnega voditelja. Spoštovali so ga ne le Palestinci z Zahodnega brega in iz Gaze, ampak tudi zavezniki sunitskega Hamasa, zlasti šiiti iz bližnjevzhodnih držav. Blizu pa naj bi bil Jahji Sinvarju, ki vodi Hamas v Gazi in je ob Mohamedu Deifu glavni organizator pokola 1200 in ugrabitve 240 Izraelcev 7. oktobra. Al Aruri naj bi tistega jutra za napad izvedel pol ure pred začetkom in o tem naj bi v Libanonu obvestil voditelja Hezbolaha Hasana Nasralaha.
Hezbolah precej močnejši od Hamasa
Nikoli po 7. oktobru nevarnost prave vojne med libanonskim Hezbolahom in Izraelom, ki se zadnje tri mesece previdno obstreljujeta, ni bila večja, kot je zdaj. Hezbolah se je doslej tudi zaradi bližine dveh ameriških letalonosilk izogibal večji vojni in najbrž ocenjuje, da ga v spopadu čakata poraz in oslabitev. Vendar bi se Hezbolah lahko tudi zbal, da bi se tak izraelski napad na jug Bejruta (prvi po letu 2006) lahko ponovil, če se ne bo ustrezno odzval. Sporočil je, da »ta zločin ne bo ostal nekaznovan«. Nasralah je podobno v začetku novembra grozil s totalno vojno, ki pa je ni bilo, čeprav je Izrael še naprej napadal Hezbolah v Libanonu. Vsega skupaj je po 7. oktobru v Libanonu ubil 142 pripadnikov Hezbolaha in 20 civilistov. V tem času pa je Hezbolah iz Libanona proti Izraelu poslal okoli 1700 raket, umrlo je 15 Izraelcev, od teh devet vojakov.Poleti 2006, ko je šlo za pravo vojno, je Hezbolah v manj kot petih tednih na Izrael poslal več kot 4000 raket. Poleg tega zdaj Hezbolah večinoma napada območja, ki so jih Izraelci izpraznili, saj so na severu države evakuirali okoli 60.000 ljudi. Hezbolah, ki je sicer v torek napadel skupino izraelskih vojakov, trdi, da ima 100.000 oboroženih pripadnikov, Izraelci pa ocenjujejo, da ima 150.000 raket. Torej 1700 izstreljenih, ki najbrž niso Hezbolahove najmodernejše, predstavlja dober odstotek vseh. Sicer pa lahko Hezbolah, ki je vsekakor veliko bolj oborožen kot Hamas in ima tudi predore, s svojimi najboljšimi raketami v 25 sekundah doseže Haifo, v 75 sekundah Tel Aviv in v 90 sekundah Jeruzalem. Tudi zato Izrael zahteva demilitarizacijo južnega Libanona.