»Z Adriano sva si bili izjemno blizu. Kot bi bili najboljši prijateljici. Bila je res nekaj posebnega. Hotela je biti zdravnica, da bi dedku pomagala pri težavah s srcem. A je zdaj umrla pred njim,« je v nadaljevanju sojenja staršem najstniškega množičnega morilca Koste K., ki je na beograjski šoli pred devetimi meseci ubil devet vrstnikov in hišnika, pričala Biljana D., mama ene od ustreljenih šolark. Med pripovedovanjem so ji po licu nezadržno polzele solze, jokal je tudi njen mož in ostali starši, ki so tistega usodnega dne na Osnovni šoli Vladislava Ribnikarja izgubili svoje otroke. »Prosila me je, da tisti dan ne bi šla v šolo, ker so pisali test iz matematike. Ni ga odpisala. Odšla je za vedno,« je skrušeno razlagala in opisala trenutek, ko se ji je podrl svet. »Poklical me je mož in med huronskim jokom zakričal, da ni več naše Adriane. Sesedla sem se in še jaz zavpila.«
»Vsi, ki smo ostali brez otrok, smo na neki način tisti dan umrli tudi sami. Namesto družinskega kosila sedaj ob nedeljah obiskujemo Adrianin grob,« je še povedala Biljana, ki se je z družino iz Francije v Srbijo preselila šele nekaj let pred smrtonosnim napadom. Kot vsi ostali se tudi sama sprašuje, zakaj je 13-letni Kosta streljal na svoje vrstnike, kako se je to lahko zgodilo in zakaj otroci niso več varni niti v šoli. »Če me slučajno slišiš: iz dna srca se ti opravičujem, da sem te tisto jutro poslala v šolo. Pa tudi za to, da smo se sploh preselili sem. Prepričana sem, da boš, moja Adriana, čeravno mrtva, še naprej navdih številnim,« je nagovorila svojo pokojno deklico.
Edini razumejo bolečino
Srbski mediji znova poročajo o pretresljivih prizorih pred začetkom sojenja, ki je sicer zaprto za javnost. Starši na naroke s seboj nosijo velike fotografije ubitih otrok, se med seboj podpirajo, držijo za roke, objemajo. Edini so, ki lahko vsaj deloma razumejo neznosno, hromečo bolečino ob takšni izgubi. »Kaj gledaš? Ti si poosebljenje zla!« pa so se zgrnili nad mamo morilca, ki se je na prejšnjem naroku ustavila ob fotografijah. Mirjana je obtožena nedovoljene proizvodnje, hrambe, nošenja in prometa z orožjem ter eksplozivnimi snovmi, njen mož, Kostov oče, pa težjega kaznivega dejanja zoper splošno varnost. Očitajo mu, da je sina leto pred napadom celo učil streljati, in to v tarče s koncentričnimi krogi ter človeške silhuete. Tožilstvo zanj zahteva 12 let zapora, za ženo dve leti in pol. Krivde ne priznavata.
Takrat 13 let star Kosta je morilsko orožje tistega usodnega dne pred poukom vzel doma iz kovčka. Pištoli nista bili v sefu, kot bi morali biti. Šel je v šolo in začel pobijati svoje vrstnike, ustrelil je tudi varnostnika. Zaradi starosti za svoja dejanja ni kazensko odgovoren, vse od 3. maja lani, ko je sejal smrt, je zaprt na kliniki za nevrologijo in psihiatrijo za otroke in mladostnike. Po pisanju Blica v prvih tednih svojega dejanja sploh ni obžaloval, kasneje pa si je očitno premislil. Če bi lahko čas zavrtel nazaj, ne bi znova moril.