Shane MacGowan je bil rojen na božič 1957 v Angliji staršem irskih korenin, Irska z vsem svojim literarnim, pesniškim in trubadurskim glasbenim izročilom pa je bila njegovo izhodišče in osnovna umetniška osredotočenost. Kot osnovnega umetniškega vzornika je navajal Jamesa Clarencea Mangana (1803–1849), irskega narodno zavednega romantičnega pesnika, vrstnika Franceta Prešerna, ki Ircem predstavlja podobno figuro kot Prešeren Slovencem. Mangan, največji irski pesnik po mnenju Jamesa Joycea, je bil znan po asocialnem vedenju, alkoholizmu in narkomaniji. MacGowan se je za svojo pot odločil zgodaj, v vlogi, ki si jo je izbral, pa je vztrajal do konca. »Alkohol je pot do zavedanja in edina cesta do realnosti,« se glasi ena od njegovih večkrat citiranih izjav.
V osnovi sta ga zanimala literatura in pesništvo, da je postal javno aktiven tudi glasbeno, pa ga je leta 1976, ko je bil prvič na koncertu Sex Pistols, opogumil punk rock, za katerega je imel podobno prvinski obraz kot John Lydon. Njegova punk zasedba The Nips ali The Nipple Erectors (vzburjevalci bradavičk) je bila prek sodelujočih članov vezana tudi na bolj znani zasedbi The Jam in Culture Club, vendar ji pravi preboj ni uspel in je v začetku 80. let razpadla.
Velikodušen in topel
Leta 1982, torej v podobnem času, ko je Jugoslavijo začel šarmirati novi primitivizem, ki je prav tako temeljil na pripovedovanju zgodb o outsiderjih, je MacGowan s somišljeniki v Londonu ustanovil zasedbo The Pogues ali po naše Poljubi mi rit. Ideja je bila, da igrajo irsko tradicionalno oziroma novo komponirano irsko ljudsko glasbo s punk energijo. Po dveh letih igranja po londonskih pubih so širšo pozornost vzbudili kot predskupina The Clash, pa potem Elvisa Costella, ki je bil tudi njihov producent. Naslonili so se na izročilo, ki so ga v 60. letih zastavili irski akustičarji The Dubliners, do tedaj najbolj znana irska folk zasedba, ki se je svetovno proslavila s skladbama Seven drunken nights in Dirty old town, priredba slednje iz leta 1985 pa je vzdignila tudi The Pogues.
A nabor napevov irske ljudske glasbe je ogromen. Podatek, da so imeli v Belfastu med 11. in 14. julijem davnega leta 1792 festival v igranju harf, je zgovoren sam po sebi, prva irska pesmarica z najbolj priljubljenimi skladbami v deželi pa datira v leto 1724. Dodatna produkcija se je zgodila po obdobju 1845–1849, ko se je zaradi velike lakote z Irskega izselilo dva milijona ljudi, pretežno v ZDA, kjer so v glasbeno spodbudnem okolju in ob bolečih spominih na domovino nastajale nove pesmi. Irska glasba velja za enega izmed neposrednih vplivov na nastanek rock'n'rolla, skladba Irish Rover, ki je bila v programu The Pogues eden koncertnih viškov, pa je viža s konca 19. stoletja. MacGowan si je v tem konkurenčnemu naboru izboril svoje mesto z avtorskimi skladbami, kot so Sally MacLennane, Rainy Night in Soho, Fairytale of New York, A pair of Brown Eyes, Fiesta ter Summer in Siam, remek pesem in zadnji veliki hit, ki ga je leta 1990 posnel z The Pogues. »Bil je neverjetno velikodušen in topel, prav tako zabaven človek, predvsem pa največji irski avtor svoje generacije,« je v teh dneh izjavil Nick Cave, njegov avstralski kolega in prijatelj.
Stroj za irski melos
Z mladostjo in življenjem je bil razsipen kot redko kdo. Skozi 80. leta se je MagGowan samouničil in postal neopravilen, kljub temu pa so The Pogues nastopali. Bili so stroj za irski melos in ritem. Če ne Shane, je skladbo odpel kdo drug, on pa je, čeravno v najslabšem možnem fizičnem stanju, dodal nekaj svojega renčanja v mikrofon in veselica je bila zagotovljena. Kajti lahko je bil »stoječa nezavest«, a vstopa v skladbo ni zamudil. Neki notranji števec taktov mu je vedno deloval. Te vrste predstavo smo lahko videli tudi v Ljubljani, ko je leta 1998 v Hali Tivoli nastopil z The Popes, zasedbo, ki jo je zbral leta 1992, potem ko so ga The Pogues leta 1991 vrgli iz skupine. Na oder je prišel ob podpori asistenta, se oprijel mikrofona, se ga držal naslednjo uro in nizal svoje glasovne prispevke.
Novinarji so se pozneje v zaodrju zaman trudili izpeljati intervjuje. V visokocenovni obleki, ki pa je bila na nekaj mestih že prežgana, je obsedel pred tremi velikimi kozarci, v katerih so bili pivo, vermut in voda, ter iz vsakega občasno kot ptiček naredil majhen požirek. Dajal je vtis razvaline, a modre oči so mu nepozabno živo svetile na popolnoma bledem obrazu in dajale misliti, da mu je navkljub fizičnoi obnemoglosti v glavi vse jasno in da ga vse skupaj zabava. Kiefer Sutherland, igralec prav tako irskih korenin, je povedal zgodbo iz dni, ko je bil MacGowan še bolj pri močeh. Igralec je nekoč vstopil v pub, kjer so skupaj sedeli Ron Wood, Van Morrison, prav tako pokojna Sinead O'Conor in pa Shane. Na vabilo Wooda, s katerim sta se poznala, se jim je pridružil in se z MacGowanom kaj hitro sprl ter stepel zavoljo debate o škotskih zgodovini. Po pretepu se je umaknil v drug del lokala, kjer je naslednje tri ure pil sam. Ko je mislil, da je še edini gost, mu je izza hrbta prišel MacGowan in dejal, da so vsi odšli, da nima kje prespati in ali bi ga lahko vzel k sebi. »Kako misliš? Še pred tremi urami sva se tepla in valjala po podu puba, zdaj bi pa rad, da te vzamem k sebi?!« mu je začuden odvrnil Sutherland. MacGowan pa nazaj: »To je bilo pred tremi urami, zdaj pa potrebujem posteljo.« Sutherland ga je odpeljal v hotel in mu na kavču pripravil ležišče iz pregrinjal in blazin. »Ko sem se zjutraj zbudil, sem mislil, da bo še tam, a je že šel, pregrinjala in blazine so bili lično zloženi drug na drugega, na omarici pa je bilo dolgo srčno napisano pismo zahvale, ki ga hranim še danes.« Od Shana MacGowana se poslavlja ves svet, še toliko bolj pa Irci, zavedajoč se, kako ogromno je prispeval h globalni uveljavitvi irske glasbe.