Fotografska razstava zato ne ponudi le dvodimenzionalno uokvirjene fotografije, temveč je nadgrajena konceptualno in arhitekturno. Ta celokupnost je zasluga tudi njenih sodelavcev – češkega fotografa Hyneka Alta, Jimena Mendoze, s katerim je bila v dialogu prek fotopapirja in keramike, ter romunske vizualne umetnice in arhitektke Anette Mone Chişa, ki je umetničine fotografije umestila v razstavi prostor.
Umetniški dialog je posebej izpostavljen na razstavi, saj se z različnimi pristopi in pogledi fotografija razširi prek svojih meja, v nove hibridne artefakte, ob čemer češki kustos Michal Novotný izpostavi pomen fundamentalnosti v postavitvi. Sokustosinja Ana Mizerit iz +MSUM razstavo razume kot »kronologijo fotografskega medija, ki prestopa iz fotografije kot podobe, fotografije kot objekta in fotografije kot prostorske potopitve med različne situacije oziroma instalacije, kjer se umetnica vrača k nekim izvornim začetkom fotografije«. Pregledu umetničinega dela sta dodani še dve instalaciji, ki sta nastali prav za to priložnost skupaj z romunsko vizualno umetnico in arhitektko Anetto Mono Chişa, ki je ob tej priložnosti povedala, da sta prostor domislili in ga zaznamovali kot nekakšen teritorij; s svojo intervencijo je želela umetničino fotografijo na različne načine reflektirati – tako skozi dolge prostorske »predore«, ko recimo stopamo po zadnji strani platna, na katerega so natisnjene umetničine fotografije, ki nas peljejo iz prostora v prostor, kot tudi v igri s svetlobo, različnimi koti in jakostjo osvetlitev, kar vse skupaj ustvari »novo« umetnino. V ta namen je denimo okna v enem od prostorov zasteklila z barvnim pleksi steklom.
Umetnica Aleksandra Vajd je povedala: »Sem v nenehnem dialogu, tako z ljudmi kot instalacijami in predmeti, kar želi izpostaviti tudi razstava. Sem tudi v dialogu s svojo prvo razstavo v okviru te institucije, ki je bila v Mali galeriji v Ljubljani leta 2004; sedanji prostor me je soočil z mojimi prvimi konceptualnimi premisleki in hkrati spodbudil k razmisleku, kakšna je denimo najboljša predstavitev slike ali vizualnega materiala, tudi skozi izkušnjo.« Povedala je še, da se »fotografija in vsa umetnost ves čas spreminjata skupaj z umetnikom. Zato pričujoča razstava ni ravno neka moja retrospektiva, temveč jo doživljam kot študijo izbranih primerov iz moje prakse v nekem določenem časovnem obdobju.«
V dialogu
Razstava se začne s ciklom konceptualnih fotografij, na katerih je umetničin umrli oče. Nekatere fotografije, ki so bile že videne v Mali galeriji pred dvajsetimi leti, so dopolnjene s serijo portretov, ki sta jih ustvarila skupaj s češkim fotografom in partnerjem Hynkom Altom z naslovom Moški ženska nedokončano – tako da sta opazovala in raziskovala intimnost svojega odnosa, primerjala ustvarjene podobe in jih kombinirala na novo.
Pozneje, ko sta se še bolj odmaknila od klasične fotografije, sta premišljala o delovanju in omejitvah fotografskega medija, pri tem pa so ju zanimali vprašanje poustvarjanja spomina, zaznave, optične iluzije in simulacije, unikatnost in apropriacija, stereotipi, družbene in spolne identitete, fotografija kot tridimenzionalni objekt – vse te premisleke je umetnica nadaljevala tudi pozneje.
Aleksandra Vajd je veterinarka, ki je na sloviti FAMU v Pragi magistrirala iz fotografije. Bila je Fulbrightova štipendistka, kar jo je odpeljalo tudi v New York. Predava na več akademijah, tudi v Sloveniji. Deluje pod okriljem zasebne galerije Drdova Gallery. Razstava izpostavlja tudi umetničino vpetost v pedagoški proces, zato ostaja odprta za dela, ki bodo z mladimi nastala med razstavo in bodo razstavljena ter se bodo tudi menjala.
