V Sloveniji je devet restavracij, ki se lahko pohvalijo z Michelinovo zvezdico, Ana Roš v Hiši Franko pa ima celo tri in sodi med elitnih 140 restavracij na svetu. Če se mogoče komu zdi samoumevno, da imamo restavracije na tako visoki ravni, to še zdaleč ni. Lep je primer restavracije Allegro v Pragi, ki je bila vrsto let del petzvezdičnega hotela Four Seasons. Leta 2008 je postala prva iz držav tako imenovanega vzhodnega bloka, ki je dobila Michelinovo zvezdico, kar jim je nato uspelo ponoviti še v letih 2009, 2010 in 2011. Šef restavracije, ki je trenutno zaprta, je bil Andrea Accordi.
Ime allegro ni pomenilo zgolj kulinarike na visoki ravni, temveč je bilo pomembno tudi v svetu avtomobilizma. Allegro, natančneje austin allegro, je bil majhen družinski avto, ki so ga v limuzinski in karavanski različici proizvajali med letoma 1973 in 1982 in je zapeljal v garaže 642.350 Evropejcev, največ Britancev, kjer so ga ob Belgiji in Italiji (tam so ga poimenovali innocenti regent) tudi izdelovali. Za današnje razmere je bil majhen, saj je bila dolžinska mera limuzine le 3,86 metra in karavana še 13 centimetrov več, kljub temu je imel dovolj prostora za štiri potnike in njihovo prtljago. Pod obliko, ki je požela veliko kritik, češ da je avto grd in nezaželen, se je podpisal Harris Mann, ki se je v podjetju zaposlil leta 1967. »Želeli smo si avto, ki bo moderna različica njegovega predhodnika. Nato pa smo v skladu z navodili šefov morali varčevati, na primer pri grelcu, katerega stroški razvoja bi bili astronomski. Tudi vgrajeni motor bi bil bolj primeren za tovornjak kot pa za avto,« je dejal Harris Mann. Njegova različica allegra je bila sicer le ena izmed petih, ki so jo predstavili članom upravnega odbora.
Kvadratasti volanski obroč pred časom
Pogon allegra, ki je tehtal vsega 869 kilogramov, je bil speljan na prednji kolesi, motorji pa so imeli prostornino od enega pa vse do 1,7 litra. Menedžerji pri British Leylandu so pri razvoju varčevali in nadzorovali stroške, zato je bil avto malce podoben modeloma 1100 in 1300, ki ju je nasledil. Kot začetno ceno so navedli 1159 britanskih funtov. Nekaj posebnega je bil volanski obroč, ki je bil oblikovan kvadratasto in bil deležen številnih kritik, toda danes je jasno, da so bili razvojniki pred časom, saj imajo takšne volane številni sodobni avtomobili, uporabljajo pa jih tudi v formuli 1. Karavanska različica se je limuzinski pridružila aprila 1975, rezervno kolo pa je bilo nameščeno pod prtljažnikom. Že oktobra istega leta je avto doživel prvo prenovo. Imel je spremenjeno prednjo rešetko, luči in notranjost ter na zadnji klopi nekoliko več prostora za noge potnikov. Izboljšali so tudi vzmetenje in zavore. Prednje so bile diskaste, zadnje bobnaste. Na trgu je dobil tudi dva resna tekmeca, forda escorta in volkswagna golfa. Tretja generacija je na cesto zapeljala konec leta 1979, a je bila tehnološko preveč zastarela, da bi tekmovala s precej bolj naprednimi tekmeci. Po letu 1980 je allegro izpadel iz deseterice najbolje prodajanih novih avtomobilov na Otoku, zadnji pa je s tekočega traku zapeljal marca 1982, njegov naslednik pa je bil model maestro.
Ko je allegro začel prodajno pot, so bile kritike večinoma pozitivne, z izjemo že omenjenega volanskega obroča, za katerega so odgovorni dejali, da je oblikovan avantgardno in napredno, in pa 4-stopenjskega ročnega menjalnika, ki je v kombinaciji z motorjem deloval glasno. Dobro so se odzvali tudi kupci, saj je bil še šesto leto po začetku proizvodnje na petem mestu najbolje prodajanih modelov v Veliki Britaniji. Je pa res, da so bile zadnjih nekaj let prodajne številke slabe. Kot je bila slaba kritika Richarda Porterja, ki je v svoji knjigi Crap Cars (Usrani avtomobili) zapisal, da je allegro drugi najslabši avto na njegovem seznamu; na prvo mestu je postavil volkswagna beetla. Zapisal je: »Edini košček allegra, ki so ga naredili pravilno, je bila zaščita pred rjo.« Zanimivo, da je imel allegro skozi leta velike težave prav z rjavenjem, zato se ga je oprijel slab sloves.
Med lastniki je danes tudi duhovnik
Allegro sodi med najmanj ugledne avtomobile podjetja British Leyland, ki je na kredibilnosti znova pridobilo, ko so predstavili njegovega naslednika, ki je bil dovolj kakovosten, da se je za kupce boril z escortom, golfom in vauxhallom astro. Je pa zanimivo, da je bilo leta 2006 na britanskih cestah registriranih približno 1000 modelov allegro, ki so jih lastniki še vedno uporabljali v prometu. Že 10 let kasneje je število registriranih padlo na 195, v letošnjem letu pa na vsega 36. Med ponosnimi lastniki je tudi duhovnik Colin Corke, ki je avto leta 1998 kupil za vsega 250 funtov: »Moj ima rumeno obarvano notranjost in proizvodno številko 11, tako da sodi med prve. Avto sem kupil, ko sem videl, da ga prodaja mama od mojega kolega, je pa potreboval korenito prenovo.« Dejansko je njegov allegro predserijski, saj naj bi ga izdelali že decembra 1972, za seboj pa ima prevoženih 200.000 kilometrov. Prenova je trajala sedem let, avto pa je dobil tudi novo barvo karoserije, in sicer modro, ki je bila lastniku najbolj všeč. Čeprav allegro pri volanskem obroču nima podpore serva, pa je volan lahek in direkten med vožnjo, zmogljivosti pa so zavoljo nizke teže dokaj dobre. Po prenovi je vrednost avtomobila okoli 10 tisočakov. Corke je ustanovil tudi klub ljubiteljev allegra, v katerem je že več kot tisoč članov.
