Lansing . »Jennifer Crumbley tistega usodnega dne res ni pritisnila na petelina, a je vseeno soodgovorna za smrti štirih dijakov,« je poroto nagovoril pomočnik okrožnega tožilca Marc Keast. Obtoženkin sin Ethan je namreč novembra 2021 v strelskem pokolu na svoji srednji šoli v kraju Oxford v Michiganu umoril štiri sošolce, še sedem pa jih ranil. Star je bil petnajst let. Po priznanju so ga obsodili na dosmrtno zaporno kazen brez možnosti predčasnega izpusta. Njegovi mami so sodili zaradi nenaklepnega uboja, za kar ji po vsaki od štirih točk grozi do petnajst let zapora. Krivdo je zanikala. Enako tudi njen mož James, sojenje kateremu se bo začelo marca. Petnajstletnemu sinu sta le nekaj dni pred množičnim umorom poklonila pištolo, čeprav naj bi se zavedala njegovih duševnih težav in nagnjenosti k nasilju, so prepričani na tožilstvu. Da ima njun otrok orožje, prav tako nista omenila na pogovoru v šoli, kamor so ju zaradi Ethanove neprimerne risbe poklicali le nekaj ur pred zločinom. Na kos papirja je narisal pištolo, zraven pa človeško truplo, iz katerega curlja kri, ter napisal: »Misli mi ne dajo miru. Pomagajte mi. Povsod je kri. Moje življenje nima smisla.« Pomoči ni dobil. Starša sta molčala, Ethana pa pustila pri pouku. Dve uri kasneje je izstrelil prvi naboj.
Hladna in nepozorna ali nevedna?
»Ničesar ne bi spremenila,« je v svojem zagovoru dejala Jennifer Crumbley. A hitro dodala: »Si pa želim, da bi namesto njih ubil naju.« Na prostoru za priče ni niti z eno besedo dala vedeti, da dogodek obžaluje. Tožilstvo jo je skušalo prikazati kot nepozorno mamo, ki so jo bolj zanimali konji in ljubimec kot sin. »Pomagalo bi, če bi storila kar koli, kaj še tako majhnega. Če bi, bi bili Hana, Tate, Madisyn in Justin še živi. In ne samo, da tega ni storila, še žal ji ni za to,« je opozorila tožilka Karen McDonald. Odvetnica Shannon Smith je po drugi strani zanikala, da bi bila njena stranka hladna in odmaknjena, nezainteresirana za sina. Že od začetka sojenja je vztrajala, kako Jennifer sploh ni vedela za sinovo krhko duševno stanje, zaradi česar ni mogla predvideti, da bo podarjeno pištolo uporabil v množičnem streljanju. Obtožena je prst uperila v moža, ki da ni pravilno zavaroval orožja, pa v šolo, ki je ni obvestila o sinovih vedenjskih težavah, in v sina samega, ki je povzročil vse gorje. Ethan je na izreku sodbe decembra lani dejal, da starša nista imela pojma, kaj načrtuje. »Nista kriva za to, kar sem storil,« je pojasnil, a na maminem sojenju ni pričal. Obramba je sicer vztrajala, da nihče ne bi mogel predvideti česa takšnega, pa da tudi v šoli na osnovi fantovega vedenja niso potrebno ukrepali. »Tudi sama sem tistega dne izgubila veliko: sina, dom, družino, prijatelje. Resnične žrtve pa so vseeno tisti, katerih otroci so umrli,« je potožila Jennifer. »So starši res odgovorni za vse, kar storijo njihovi otroci?« pa se je vprašala njena odvetnica. Ključni poudarek za obrambo je bil, da dejanja ni mogel (nihče) predvideti, tako tudi morilčeva mama ne.
Porota je Jennifer Crumbley včeraj zvečer po našem času spoznala za krivo, kazen pa ji bodo izrekli aprila. Šlo je za prvi tovrstni primer v ameriškem pravosodju, s katerim so odprli vprašanje, kdo vse je dejansko (so)odgovoren za množična streljanja. Eni so tožilstvu očitali lov na čarovnice, v katerem se tožilstvo – precej obupano, po njihovem mnenju – spravlja na nedolžno mamo, drugi prav njej očitajo sebičnost in malomarnost. Če bi se soočila s sinovimi težavami, bi bili štirje najstniki še živi, so prepričani. Tožilstvo je starša najstniškega morilca pravzaprav preganjalo zaradi dejanj, ki jih nista storila, kar je ravno obratno od običajne prakse. x
