4. januar 1974, oblačen vlažen dan. Med osnovno šolo Alojza Hohkrauta in tovarno Mehanika luže na blatnem makadamu. Kaj sem delal tam? Verjetno nabiral fino oblikovane ostanke bakra in aluminija, ki so se izmuznili skozi reže na zabojih (so bili zaboji?) in popadali na tla. Smetišča so bila vedno najbolj zanimivi kraji, kjer smo lahko našli čudežne stvari. Ali pa sem malo naprej, na gradbišču za pošto, iz desk skupaj zbijal brzostrelko, ki bo moje orožje, ko se bomo igrali partizane in Nemce. Domov moram, čas je za kosilo, tečem in se spotaknem. Za mano vozi avto. Padem v lužo in si umažem svoje najljubše hlače. Sem ta padec samo sanjal in prav tako avto, ki vozi za mano, ali pa se je to resnično zgodilo? Za kosilo so bili svaljki z drobtinicami in pražen ohrovt. Jedla sva sama z mamo. Bila je visoko noseča. Med kosilom je dobila popadke. Rodila je pozno popoldne. Dobil sem sestro. Zvečer je oče pripeljal svoje prijatelje. Sedeli so v kuhinji in pili viski. Bili so glasni, razposajeni in jaz, samo eno tanko steno stran v veliki postelji, v isti postelji, v kateri sem bil mogoče spočet, ko smo še živeli na drugem naslovu, besen kot ris, ker so zmotili moj mir in moje večerne sanjarije.
Mesec ali dva za tem, skoraj zgodnja pomlad, osnovna šola Alojza Hohkravta, glasbeni pouk, stojim pred tablo in pojem partizansko pesem Šivala je deklica zvezdo. Nisem pretirano obdarjen s posluhom. Začnem previsoko. Z glasom lezem še više. Potem omagam in začnem cviliti. V popolni tišini, ki vlada v razredu med mojim pevskim polomom, zaslišim smeh. Počutim se poraženega, osramočenega, počutim se, kot bi gol stal pred tablo, a v glavi že kujem maščevalne načrte, kako bom tistemu, ki se mi smeji, razbil gobec. Takrat sem se še s precej veliko strastjo pretepal. V letih, ki so sledila, sem se pretepov začel bati in sem se jim izogibal. A smeha ne znam locirati. In tistega, ki me je prizadel, nikoli nisem odkril, da bi mu razbil gobec.
Popevka Evrovizije. Na oder stopita dva fanta in dve dekleti. Ena blond, druga z rdečkastimi lasmi. Odrolajo Waterloo. Ko so končali, je bilo vsem, ki so tekmovanje gledali, vključno z mano, vključno s pohištvom in stenami in lestencem, jasno, da bo to prvo mesto. Zagotovljen vstopni vizum za pop večnost.
7. julij 1974 tam nekje okrog šestih zvečer sedim pobit v dnevni sobi. Moje moštvo je ravnokar izgubilo finale svetovnega prvenstva. Johan Cruyff, kapetan Nizozemske, Pitagora v kopačkah, najboljši nogometaš na planetu v času, ko je svet še žarel in so ljudje verjeli v utopije, ne bo nikoli postal svetovni prvak. In Nemci nam bodo od takrat dalje vedno znova zagrenili življenje.
Poletje, kolonija v Novigradu. Francoski fantje iz pobratenega Sallauminesa imajo na vratih spalnice napisano New Pink Floyd. Trboveljski dečki, ki so ravno takrat odkrili vse prelestne čare masturbacije (sam sem bil še premlad, da bi se jim pridružil), so napis prevedli v skladu s svojo vrhovno obsedenostjo: Novi rožnati kurac.
Septembra grem na drugo osnovno šolo, kjer nas premešajo in se začne drugačno življenje. Življenje med otroki iz predelov Trbovelj, ki so bili popolnoma skrivnostni in jih nisem še nikoli videl, kaj šele poznal. Bil sem prestrašen.
Tega istega leta, ko sem se kot desetletnik ukvarjal s svojimi zgodnjimi radostmi in prvimi polomi, ki bodo za vedno ostali vrezani v meni, so se na neki drugi celini, v deželi, ki pred svojim imenom nosi pridevnik sončna, dogajale stvari, ki bodo zame, v takrat še neki daljni prihodnosti, postale zelo pomembne. Dogajale pa so se na dveh krajih: v Sunset Sound studiih v Hollywoodu in Broken Arrow studiu v San Franciscu.
* * *
Pretiravam, če rečem, da sva se s prijateljem počutila kot frajerji iz antološkega komada 1979 Speštanih buč (The Smashing Pumpkns), a sedela sva v avtu, sicer na zadnjem sedežu, zraven naju pa moja petletna sestra. Kar mogoče ni bilo več tako frajersko. Fiat 125 je imel devetdeset konj. Moj oče je enkrat na tistem kratkem avtocestnem odseku, ki smo ga premogli, menda je bilo navzdol, naredil eksperiment in avto pognal na celih 165 kilometrov na uro. Verjetno je mislil, da postavlja kakšen hitrostni rekord, kot so ga na slanih jezerih postavljali razni Spirit Of America in Blue Flame. Vozila, podobna raketam.
Bilo je definitivno leto 1979, od mojega improvizatorskega praskanja iz spomina je minilo pet let. V teh petih letih pa so se stvari korenito spremenile. Glasba je postala središče našega vesolja, okrog nje smo se zbirali kakor premraženi okrog ognja. Imeli smo občutek, da nam daje moč in da nas, če jo pozorno poslušamo, spravi v posebna stanja, nas pripravi do tega, da se začnemo predajati lastnemu sanjarjenju. In se na tak način skoraj fizično prestavimo v neki drug prostor in drug čas.
Peljali smo se proti Gorici. Najprej Novi in potem skozi Rožno Dolino proti Stari. Ne spominjam se, kdo nama je dal navodila, kje je trgovina s ploščami La Discoteca. Ko smo prispeli, smo se ločili. Del družine je šel na eno stran, v svoje trgovine, po otroška oblačila, riž in podobne dragocenosti, midva s prijateljem v lov za barvnimi škatlami cigaret iz trdega kartona, ki so bile miniaturni simboli Zahoda: črnimi JPS z zlatim napisom, camel s kamelo, mogoče celo za tistimi sinjemodrimi cigani ali pa galci, njihova vsebina je bila tako močna, da si po njej skoraj izkašljal pljuča. Zagotovo bi kupila tudi parfumirani tobak samson, če bi le znala zvijati cigarete. Ampak to je bilo obrobno. Sekundarno. Glavne so bile plošče.
Trgovino sva hitro našla, in ko sva vstopila, sva mislila, da sva na drugem planetu. Mogoče sva mislila, da sva umrla in se zbudila v raju, kajti v tistih časih si ni bilo težko predstavljati dobro založne trgovine s ploščami kot nekakšno obliko raja. Plošč je bilo toliko, da so bile razporejene po abecedi. Kakšno čudežno razkošje je bilo to v primerjavi z našimi Jugotehnami in Elektrotehnami, kjer je bilo vse pomešano. In vsega skupaj le za vzorec. Tu pa, moj Bog, strašansko izobilje, a hkrati tudi dva omejena proračuna. Ampak jaz sem prišel z načrtom. Točno sem vedel, koga hočem, nisem pa vedel, kaj hočem, kajti diskografije tistega, ki sem ga hotel, ali pa sem hotel, da je vsaj zraven, nisem poznal. Kupil sem si Four Way Street CSNY in pa ploščo, ki je bila posneta v Sunset Studiih v Hollywoodu in studiu Broken Arrow v San Franciscu. Tega takrat seveda nisem vedel.
Prespali smo v hotelu v Mostu na Soči. S prijateljem sva se ga kraljevsko napila. Pokadila precejšnjo zalogo cigaret. Zbudil sem se s strašnim mačkom. Bil je vroč poletni dan. Peljali smo se na izvir Soče in se čez Vršič spustili v Kranjsko Goro. Plošče, ki sem jih kupil, sem položil na polico za zadnjimi sedeži. Bil je vroč poletni dan. In mi ves dan na poti. Ko smo pozno popoldne prišli domov, sem nemudoma odhitel do gramofona in nanj položil ploščo, posneto v Hollywoodu in San Franciscu. Zunaj je bil še vedno vroč poletni dan. Ko je bila na gramofonu in se je začela vrteti, sem videl, da je ukrivljena. Ni se dala poslušati v celoti, ampak samo po delih, in sicer tako, da si prestavljal gramofonsko ročico. Za hip sem pomisli, da bi skočil skozi okno iz osmega nadstropja. Zunaj je bil še vedno vroč poletni dan, ki se je počasi prevešal v večer.
* * *
Na ovitku ukrivljene plošče je s psihedeličnimi črkami in brez presledkov pisalo On The Beach. Prizor na njem je potrjeval naslov. Bos moški z dolgimi temnimi lasmi, oblečen v bele hlače in svetlo rumen suknjič, z rokama v žepih (proti objektivu je obrnjen s hrbtom) zre v megleno oceansko prostranstvo. Skozi meglo se zarisujejo obrisi obale. Očitno je bila fotografija posneta v zalivu. Na njegovi desni je ležalnik, na njegovi levi par visokih črnih čevljev. Bliže fotografu pa sončnik, miza, dva zložljiva stola, vse rumeno, in tisto, kar se je dalo obleči, oblečeno v kičasti cvetlični vzorec. Na mizi je plastičen kozarec, konzerva piva coors, del časopisa in pod mizo še ena konzerva piva in del časopisa. Na naslovnici časopisa je z mastnim tiskom napisano: »Senator Buckley Calls for Nixon to Resign«. V pesku pa zakopana krila rumenega kadilaka, ki so, tako ločena od avta, podobna delu rakete. Postavitev in atmosfera spominjata na znamenito Dalijevo sliko Vztrajnost spomina, ki si jo gledalec najbolj zapomni po stopljenih urah. Menda je bila navdih za ovitek plošče. Drugi navdih pa je naslovnica Ballardovega romana Drought: kadilak, zakopan v pesek. Na zadnji strani ovitka je fotografija oceana, na pesku je cvetlično korito in v njem drevo. S psihedeličnimi črkami sta napisana ime in priimek avtorja in vrstni red komadov. Če bi bila ta plošča v varianti gatefold in bi se lahko odprla in bi imeli na tako odprt ovitek celoten pogled, bi ugotovili, da sta sprednja in zadnja stran ovitka dela iste fotografije.
* * *
Moj odnos z Neilom Youngom se je začel s pomoto, z zamenjavo. Prijatelji so mi govorili, da ima črne lase, in jaz sem na televiziji videl Neila Diamonda in sem si zapomnil samo ime in sem mislil, da govorijo o njem. Na to sem se spomnil, ko smo v drugi polovici osemdesetih stali v vrsti pred dvorano Coconut Grove v Santa Cruzu v Kaliforniji in čakali na vstopnice za Youngov koncert ter so si lokalni hipiji pripovedovali zbadljivke na račun Diamonda. Ko sem slišal, kaj govorijo, se mi je zdelo, da me je ta pomota po slabem desetletju ponovno obiskala (nanjo nisem bil preveč ponosen), obiskala mogoče zato, da bi mi vzbudila slabo vest, ali pa, da bi se spomnil preteklosti in pomislil, kako daleč sem moral priti, da bom lahko videl in slišal Neila Younga igrati v živo. Sprejel sem jo kot tisto drugo, kot spomin. Young je na koncertu igral samo novo glasbo, ne tiste, s katero sem odrasel, in razočaran sem zapustil dvorano, preden je končal.
V »pravega« Neila sem vstopal na različne načine, včasih se je to dogajalo hkrati. Ne spomnim se, kdaj sem ga prvič slišal in vedel, da je to on. Moja prva Youngova plošča je bila American Stars'n'Bars. Stran A mi je bila tako tako, stran B fenomenalna. Potem so bile tu Harvest, Comes a Time, Live Rust, Decade, ena najboljših kompilacij v zgodovini rock glasbe, in tu so bile radijske oddaje Beseda v rocku (oddaja s poudarkom na besedilih) Staneta Sušnika in SOS Dragana Bulića, kakšen štiklc, ki so ga zavrteli v mladinskem klubu Sonce, ko se je na stenah zaradi vročine in gneče nabiral kondenz. Vse to se je dogajalo v sedemdesetih in na samem začetku osemdesetih. Bolj ko se je desetletje nadaljevalo, bolj sem ga izgubljal. In tudi glasba, ki jo je takrat snemal, mi ni bila tako všeč kot tista iz sedemdesetih, ko je nanizal fenomenalen niz album, ki v tistem desetletju skoraj nima para. Ne vem, ali je bila v osemdesetih njegova glasba, razen posamičnih komadov, sploh komu všeč.
Nimam niti najmanjše ideje, zakaj sem v La Discoteci avtomatično pograbil ploščo On The Beach. Težko verjamem, da je bila to edina Youngova plošča, ki so jo imeli. Bil sem star 15 let. Sumim, da sem jo vzel zato, ker je na ovitku, takrat sem verjetno že vedel, da je to on, čeprav mi je kazal hrbet, imel dolge lase. Seveda sem jo poslušal, kolikor jo je bilo mogoče poslušati (prestavljal sem ročico na gramofonu), a te prekinitve so postale nekakšni prazni deli, ki sem jih mogoče napolnil z domišljijo, mogoče z jezo, vendar mi je vseeno uspelo dobiti grobo sliko, grobo predstavo o zvočni pokrajini, ki sta jo hkrati polnili obe komponenti njegove glasbe, zvok in besede. Glasba in besedila. A ta besedila niso bila tam, da bi jih glasba samo transportirala, jim delala uslugo, kot se recimo dogaja na plošči Patti Smith Horses, ampak so bili glasba in besedila del zlitine, neločljivo prepleteni. Povezani.
Iz tistih davnih prekinjenih poslušanj sem si najbolj zapomnil komad See The Sky About To Rain, njegov atmosferski uvod, besedni opis deževnega dne, počasno glasbo, kjer svoje moči združijo klavir wurlitzer, pedal steel kitara, bobni, bas, harfa in na koncu, za veliki finale, še orglice. Mogoče se je to zgodilo, ker sem ga poslušal na kakšen poletni deževni dan, ob popoldanskem nalivu, ko se, ko preneha padati, od razgretega asfalta dviguje para, podobna hlapečim telesom duhov, in sprani gozd sije, kot bi bil oblit z nadnaravno svetlobo, in ure mirujejo, kakor bi se zavedno zasidrale v lenem zajetju počasnosti. Seveda so se za njim drenjali tudi drugi komadi, predvsem tisti, ki so imeli v svojih naslovih besedo bluz: Revolution Blues, Vampire Blues in Ambulance Blues. To se je intenzivno dogajalo, ko sem bil še najstnik. Potem pa se je pogostost mojih poslušanj Neila Younga zmanjšala in se je v vsej moči vrnila v devetdesetih, ko nas je večina mislila, da je čas vinila za vedno minil, in smo začeli obsedeno kupovati cedeje.
* * *
Prvi Youngov CD, ki sem si ga kupil, je bila kompilacija The Best Of ali nekaj podobnega, na njej pa ista fotografija kot v sedemdesetih v reviji Džuboks, kjer so prevedli njegov intervju, v katerem razglablja o pomenu besede hiatus, ki je do tedaj nisem še nikoli slišal. Mislil sem, da bo pri tem enem cedeju tudi ostalo, a ne bi se mogel bolj zmotiti, kajti zbirko cedejev, ki sem si jo ustvarjal, sem začel koncipirati kot knjižnico. Knjižnico, v kateri morajo biti vsa kanonična dela iz kraljestva popularne glasbe in jazza. Študiral sem enciklopedije in vodnike po glasbi. Bral različne uvožene glasbene revije. Youngove zgoščenke so se začele kopičiti. A tista, ki sem si jo najbolj želel imeti, ni in ni hotela iziti.
On The Beach je prvič uradno izšla na cedeju leta 2003, skoraj tri desetletja po tistem, ko je bila prvič izdana na vinilu. Toda sam sem jo na neki piratski izdaji pri prijatelju poslušal že prej. Potem mi je to piratsko izdajo zapekel in še vedno jo imam nekje med cedeji. Spomnim se, da sva sedela v njegovi sobi, ko še ni bila tako polna zgoščenk, kot je postala kakšno desetletje pozneje, ko je bilo premikanje po njej skrajno oteženo, če ne celo nemogoče. V CD-predvajalnik je vložil plošček in pritisnil na gumb. In vse se je začelo zelo počasi, prostorsko kot na vinilu, in Neil Young je prepeval besedilo, ki je bilo podobno rahlo kontroliranemu toku zavesti, besedilo o težavah rokovske zvezde, besedilo o odtujenosti in potem se je v nekem trenutku zaslišal kitarski solo, njegove solaže so se mi vedno zdele kot slikanje po velikih platnih z velikimi čopiči, a tu sem imel občutek, da se čopič manjša, in na koncu je njegova kitara začela dobivati skoraj santanovski zvok. Podobno fascinanten je bil tudi zvok bas kitare, ki ni bil lebdeč in plavajoč, ampak globok in šarmanten. Vsa stvar je delovala filmsko. Podobe, ki jih je oblikovalo besedilo, je glasba raznašala po sobi in poslušalec je imel občutek, da se v njegovem duhu vrti film. Da mora zapreti oči in se poglobiti v predstavo na svojem notranjem platnu. Obsedel sem z odprtimi usti, kajti nisem pričakoval, da se bo zgodilo kaj takšnega in da bo name tako delovala glasba, ki sem jo kot najstnik, ker sem imel poškodovano vinilko, lahko poslušal le po kosih. Prekinjeno.
* * *
On The Beach je prva Youngova studijska plošča, ki je izšla po velikem uspehu albuma Harvest (1972). In seveda velikega komercialnega skoka in množičnega odobravanja predhodnice ni ponovila. Prva, ki je izšla po njej, ne prva, ki je bila po njej posneta, kajti prej je bila posneta Tonight's The Night, ki pa je iz previdnosti izšla leta 1975. On The Beach je del trilogije jarka (ditch trilogy), ki jo sestavljajo še Times Fades Away (koncertna plošča iz leta 1973) in Tonight's The Night. Vse tri pa so njegov zavesten upor, premik s sredine ceste v jarek. Iz sredinskega toka v blato. Ni se hotel ukloniti horizontu pričakovanja publike in diskografske industrije, ni hotel vedno znova in znova drgniti komadov, kot sta Heart Of Gold in Old Man. Vsi so bili razočarani in besni.
Danes se mi zdi, da vem, kje je bil osnovni nesporazum in zakaj plošča ni ponovila uspeha albuma Harvest. Zakaj je za časa izida ljudje niso razumeli. Zakaj je imela z njo težave tako fanovska baza kot tudi del kritike. Izhodišče za mojo tezo sem našel v izboru najboljših albumov vseh časov, ki je v knjižni obliki izšel pri reviji Mojo. Pisec piše, da nesporazum ni bil v glasbi, ampak v atmosferi, predvsem pa v besedilih. Teh Neil Young ni pisal s perspektive svoje realne starosti, takrat še ni bil star trideset let, ampak kot da gre za človeka, ki ima vsaj še enkrat toliko let. Recimo tole: Some are bound for happines, some are bound for glory / Some are bound to live with less, who can tell your story (Nekaterim je usojena sreča, nekaterim slava, / nekaterim življenje v pomanjkanju, le kdo lahko reče, kaj te čaka.).
V poeziji bi to njegovo pisanje imenovali refleksivna lirika. V daljših komadih gre za nekakšen tok zavesti, ki se prosto sprehaja po preteklosti, v svoj korpus, po metodi kolažiranja, včasih vključuje takratne centralne dogodke (ugrabitev Patty Hearst), čemur sledi avtorjev »spopad« s kritiki, občutki odtujenosti od okolja, odtujenosti nasploh, sveže rane zakonskega brodoloma, asociacije na Charlesa Mansona in njegovo Družino, zaton hipijevstva … in podobno. Za poezijo, pisano za objavo na papirju, velja pravilo, da ima vsaka pesem svoj dan, svojo uro in svoj vek. Določene pesmi, recimo ljubezenske, bodo najraje pograbili mlajši bralci. Refleksivno poezijo, ki s precejšnjim odmerkom modrosti razglablja o temeljnih eksistencialnih problemih, pa starejši. Nekaj podobnega velja tudi za tekste s plošč.
Z glasbo na On The Beach ni bilo nobenih težav, bila je čudovita, pomirjujoč folkrock z dodanimi sledmi kantrija in bluza, razen komada Revolution Blues, ki dobesedno gori od besa. Glasba je bila počasna, prihajala je nekje iz daljave, to počasnost pa naj bi dolgovala posebnemu čarovniškemu zvarku: medeni drči (honey slide). Posadko s plošče je z zvarkom seznanil in kot glavni kuhar oskrboval violinist Rustey Kernshaw. Gre za popražene in pokuhane vršičke marihuane, ki se jim primeša med. Pripravek so uživali z žlico. Zadel naj bi tako, kot zadene heroin. Če si pretiraval, si postal v desetih minutah katatoničen.
Problem, s katerim se je plošča soočila, je bila človeška zrelost poslušalcev, ki se s takšnim Youngom, kot je na On The Beach, niso mogli identificirati. Od tod očitki, da je plošča depresivna, da je našel svoj najbolj depresiven jaz, a to ne drži. Plošča je mogoče melanholična in nostalgična, nikakor pa ni depresivna. Plošča je realistična. Young poje o situacijah in dogodkih, ki jih je preživel. Je resigniran, a je daleč, zelo daleč od temnih ur kakšnega Alexa Chiltona v komadu Holocaust. To je plošča človeka s težavami, ne človeka, ki se premika skozi življenje, kot bi se sprehajal skozi naliv sladkorne pene in parabole luči. Če pustim ob strani všečno glasbo, ki je lepa in čarobna v svoji mogočni enostavnosti, je ravno ta perspektiva zrelega življenja, ki s sabo prinaša konstantno pojavljanje in reševanje težav, tista, ki je odločilna, da je to moja najljubša Youngova plošča. Kot mladenič je naredil ploščo za starejše občane. Verjetno pa, ob After The Gold Rush (1970), tudi svojo najboljšo ploščo.
Kako bi se s to težavo soočil kot šestnajstletnik? Ali pa, kako sem se soočil? Verjetno tako kot večina poslušalcev, ki jim angleščina ni bila materin jezik. Besedila sem poslušal površno, tu pa tam sem kaj ujel in razumel, večina misli in podob, ki so jih oblikovale in narekovale besede, pa je šla mimo mene neopaženo. Ali pa sem si jih razlagal po svoje. Jih sestavljal v nekakšno paralelno zgodbo. Skoncentriral sem se na glasbo. In Youngov glas, ki je bil del glasbe.
* * *
Potem ko sem za četrt stoletja pozabil na vinilne plošče, sem se pred slabim desetletjem vrnil. In spet sem imel načrt. Načrt, da ne bom kupoval tistega, kar sem si nakupil na cedejih, in tega je bilo seveda precej. A vse skupaj je padlo v vodo. Vinilne plošče in cedeji so se začeli podvajati, vsaj podvajati, če ne še kaj precej hujšega.
Ko sem prišel do On The Beach, sem hotel sam pred sabo uprizoriti čarovniški trik, hotel sem točno isti natis plošče, kot je bila tista, ki se mi je ukrivila, ker sem jo po neumnosti in zaradi nevednosti položil na polico za zadnjim sedežem našega sivega fiata 125: italijansko različico. Hotel sem, da se magija začne tam – tokrat brez prestavljanja ročice – kjer se je v mojih najstniških letih končala. Natis sem seveda dobil. A življenje v kraljestvu vinila se je v teh desetletjih, ko smo bili odsotni, ne vsi, vsaj nekateri, korenito spremenilo.
Zdelo se nam je, da je prišlo do kopernikanskega obrata. Stvari, na katere v prvem valu kupovanja plošč, ki se je začel v drugi polovici sedemdesetih in končal na začetku devetdesetih, nismo bili pozorni ali pa mogoče sploh nismo vedeli, da obstajajo, so zdaj postale neznansko pomembne, da ne rečem odločilne. Seveda je bila in bo na čisto prvem mestu glasba, a isto stopnjo pomembnosti je dobilo tudi to, kako se plošča sliši. Kajti v obdobju prvotnega ljubezenskega razmerja z vinili, ne vem, kako naj drugače to imenujem, nismo vedeli, prepoznali, slišali (upam si pisati v množini), da se različni natisi plošč, včasih pa tudi isti natisi (odvisno od tega, kakšno količino plošč so natisnili z istim stamperjem) ne slišijo enako dobro. Eni se slišijo izjemno, drugi, kot bi bili zvočniki pokriti z odejo. Ali pa tuhno. Ene plošče so bile sonični biseri, druge povprečne in korektne, tretje pa čisti zmazki. In italijanska različica plošče On The Beach je spadala nekam med drugo in tretjo kategorijo. Med plošče, ki nimajo življenja, nimajo prave energije, med uspavane plošče.
Hitro sem se je znebil, in da bi ubil več muh na en mah, sem si kupil škatlo s štirimi albumi, v njej je »trilogija jarka« in plošča, ki ji je sledila: Zuma (1975). To je bilo precej boljše. A vseeno sem ostal nemiren in sem iskal naprej ter našel prvi ameriški natis. Ocene na Discogsu (spletna stran za prodajanje in kupovanje plošč) so bile evforične, kar je še blaga beseda: globina kot najgloblji kanjon, kristalno čist tridimenzionalen zvok, dih jemljoča dinamika, avdiofilska kakovost, čisto sonično razsvetljenje … Papir prenese marsikaj, a vse, kar je v zvezi z zvokom tega natisa napisano, drži. Ni boljšega natisa te plošče, verjetno celo kateri koli natis katere koli Youngove plošče ne doseže tega prvega ameriškega pressinga On The Beach (Reprise Records – R 2180). Moje najljubše Youngove plošče in poleg plošče Gena Clarka No Other moje najljubše plošče iz leta 1974. Ampak to je že druga zgodba.
* * *
Jesen. Leto 1974. Ne vem točnega datuma, nekako se prilagajam novemu okolju. In novim sošolcem in sošolkam. Še vedno dobivam same petice.
Pomlad. Leto 1975. Vem, da je pomlad, kajti na rokometnem igrišču pred šolo, kjer igramo nogomet, na igrišču, ki se imenuje gimnazijsko, ker zares pripada gimnaziji, gledam svojo senco in svoje žive lase, kako vihrajo v zraku in ji sledijo. Za čuda me niso nagnali k frizerju, ko sem vstopal v peti razred, ali pa so me, a me ta ni postrigel preveč na kratko. Gledam svojo senco, kako se premika levo in desno, ko tečem in fintiram ter preigravam dečke iz nasprotnega moštva. Če imamo kot z desne strani, se postavim ven iz šestmetrskega prostora, na kakšnih deset metrov, skoraj ob levi rob igrišča, in čakam, da dobim visoko žogo, ki bo preletela vse, jo čakam, da bi jo udaril z desnico na volej in jo, če bo dobro sedla (to se mi včasih tudi posreči), zabil pod zgornjo vratnico.
Ko se to dogaja, pa nekje v smeri Zahoda, nekje daleč čez Atlantski ocean, tisoče in tisoče kilometrov stran, v kakšni hiši, ali pa v trgovini, v velemestu na kateri od obal, ali pa v kakšnem provincialnem mestecu na srednjem zahodu, čaka plošča Neila Younga On The Beach. Leto poprej je bila posneta v Sunset Sound studiih v Hollywoodu in Broken Arrow studiu v San Franciscu ter natisnjena v Columbiini tiskarni plošč Terre Haute v zvezni državi Indiana. Čaka plošča, katere lastnik je bil neki Jack Lee Kilgore (svoje ime je napisal na hrbtno stran ovitka in na etiketo na vinilu), ki bo po nenavadnih Gospodovih poteh čez desetletja priromala do mene in se zdaj, ko sem star 60 let, vrti na gramofonu. Se vrti ravno v trenutku, ko končujem tale tekst. Se vrti in me navdušuje z glasbo, besedili in svojo čisto sonično magijo.
