V prvi fazi je poslala zahtevo za posredovanje podatkov sedmim trgovskim podjetjem, v drugi fazi še 12 živilskopredelovalnim podjetjem, od tega trem mlekarnam, trem mesnopredelovalnim podjetjem, trem mlinarsko-pekovskim podjetjem, dvema oljarnama in eni zelenjadarski zadrugi.
Cilj je bil preveriti cenovna razmerja v verigi preskrbe z živilskimi proizvodi med proizvajalci, živilskopredelovalno industrijo in trgovci, morebiten obstoj indicev omejevanja ali izkrivljanja konkurence in morebiten obstoj znakov nekaterih nedovoljenih ravnanj v verigi preskrbe s kmetijskimi in živilskimi proizvodi.
Poročila ne morejo objaviti v celoti, ker vsebuje zaupne podatke, so pa na podlagi prejetih podatkov ugotovili, da vsa trgovska podjetja pri določanju cen spremljajo konkurenco in tako prilagajajo svoje cene, kar pojasnjuje podobne cene izdelkov.
»Izmenjava informacij se lahko obravnava v smislu kršitve zakonodaje s področja varstva konkurence samo, če pomeni sporazum ali je del sporazuma, usklajenega ravnanja ali odločitve združenja podjetij. To pa podjetjem ne jemlje pravice, da se sama razumno prilagodijo obstoječemu ali pričakovanemu ravnanju svojih konkurentov,« pravi AVK.
Kot pojasnjujejo, je sicer prepovedan vsak stik med konkurenti, s katerim bi omejevali konkurenco na trgu, ali spodbujati tajno dogovarjanje na trgu.
»Najšibkejši so proizvajalci«
AVK je v drugi fazi ugotovila, da so pogajalska razmerja v verigi preskrbe z živili razporejena po pričakovanjih - najmanjšo pogajalsko moč ima primarna proizvodnja surovin in živil, srednjo ima živilskopredelovalna industrija, največjo pa trgovci. Primarna proizvodnja je namreč le redko uveljavila višje cene, živilskopredelovalna industrija jih je nekajkrat, trgovci pa so jih pogosteje.
To je po navedbah AVK mogoče pripisati dolgoročnim pogodbam, kjer ima višji položaj v verigi predvidoma dolgoročnejše pogodbe o odkupu blaga, ki jih na kratki rok ni mogoče spreminjati. Povišanje cen praviloma dobavitelji predlagajo kupcem, ti pa jih po pogajanjih sprejmejo ali ne. Trgovci imajo na drugi strani relativno proste roke pri oblikovanju cen, saj se prilagajajo konkurenci na trgu ali spodbujajo povpraševanje z akcijskimi cenami.
V zvezi z morebitnimi nedovoljenimi ravnanji v verigi preskrbe z živili je po pregledu pogodb med trgovskimi podjetji in dobavitelji ugotovila, da v primeru, ko je predmet pogodbe dobava hitro pokvarljivih živilskih proizvodov, najpogosteje manjka obvezno pogodbeno določilo o okvirni količini blaga in okvirnega časovnega razporeda dobave blaga.
Pregled pogodb med predelovalci in dobavitelji pa je pokazal na zelo pomanjkljivo urejanje pogodbenih razmerij. Pisne pogodbe so brez večine obveznih pogodbenih sestavin ali pa pisnih pogodb niti ni in se posluje po sistemu posameznega povpraševanja, ponudbe in naročila.
Analiza pogodb med trgovskimi podjetji kot kupci živilskih proizvodov in dobavitelji je pokazala morebitne znake nedovoljenih ravnanj, in sicer nepravilno vračilo neprodanih hitro pokvarljivih kmetijskih, živilskih in drugih proizvodov, nespoštovanje plačilnih rokov, neprevzemanje dogovorjenih količin izdelkov, če ta odstopa od dogovora za več kot 25 odstotkov, ter določanje nesorazmernih ali nepoštenih pogodbenih kazni.
»Agencija na podlagi prejetih podatkov in ostale dokumentacije ni ugotovila, da bi kupci živilskih proizvodov enostransko spreminjali pogodbene pogoje, ki se nanašajo na cene, in posledično vplivali na visoko rast cen živil,« so zapisali.
AVK: To ne pomeni, da v praksi kršitev ni
»Kupci so pojasnili, da se cene in ostali pogodbeni pogoji sodelovanja z dobavitelji praviloma dosežejo ob soglasju volj. Spremembe cenikov kupcem v potrditev pretežno pošiljajo dobavitelji, morebitno enostransko spreminjanje pogodbenih pogojev s strani dobaviteljev pa z vidika nedovoljenih ravnanj ni nedovoljeno. Tudi nobeden od dobaviteljev ni izpostavil problematike enostranskega zniževanja odkupnih cen s strani kupcev.«