Po srditi nemški ofenzivi so pričakovali večji prihod ranjencev v bolnišnico in sta se Viktor in Franja pogovorila: »Bolnišnica je polna, delovni pogoji so neustrezni, naš standard trpi, hočemo večje plače, morali bomo štrajkati.« Seveda je tak pogovor v tistih časih bil nemogoč, saj so zdravniki upoštevali Hipokratovo prisego. Za podoben pogovor se morate premakniti 80 let naprej v sedanji čas. Ponujam vam sodobno inačico pogovora: »Veš, da ima tisti napol izobražen tip vilo z bazenom, jaz se pa stiskam v trisobnem stanovanju. Ali si videl, kakšen avto vozi, jaz pa se drajsam v pet let starem audiju. To je norčevanje iz našega statusa. S to plačo ne morem doseči standarda, ki nam kot eliti družbe pripada. Zato se moramo boriti za večje plače, če ne, bomo pa štrajkali.« Uganite, ali sem citiral pogovor dveh zdravnikov ali dveh sodnikov. Ne glede na odgovor, ne morete zgrešiti.
Kot ste lahko ugotovili, se v novih okoliščinah ljudje zelo spremenijo, saj do veljave pride njihov pohlep in strankarska (ideološka) zasvojenost. Zato se ni čuditi, če se nekateri veselijo, ko ujma poškoduje lesene barake v Bolnici Franja. Tudi med takimi, ki se celo kitijo z domoljubjem, moramo živeti. Začinimo to žalostno dejstvo s kančkom humorja, potem jih bomo lažje prenašali. Sprehajalca po pokopališču opazita na lepo urejenem grobu napis: »Tu leži odvetnik in poštenjak.« »Glej, glej«, pravi eden od njiju, »v tale grob so pa pokopali dve trupli«.
Ta moj (in mnogih drugih) izbruh proti zdravnikom in sodnikom je krivičen, saj mnogi med njimi opravljajo svoje plemenito poslanstvo vzorno in z entuziazmom. Tem se opravičujem, saj tudi sami dobro vedo, da na njih ne letijo moje pripombe. Drugi pa za pripombe itak niso dojemljivi in se ne bodo spremenili. Karavana gre naprej.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
