Žarko Laušević (1960–2023): Vse, kar si želim v tem trenutku

Obstaja neki povsem jasen, strukturalni problem pri pisanju o mrtvih oziroma vsaj dva. Kot avtor nekrologa govorite o nekom, ki nikakor ne more vplivati na tekst, niti ga ne more prebrati – vi ste živi, on(a) in njegova (njena) situacija pa preprosto nista v enakopravnem položaju. Za pisca vsekakor ni idealne pozicije glede na temo. Vse, kar nam preostane, je, da skušamo biti z vidika opazovanja čim bolj izčrpni: pisanje v majhnih jezikih, če parafraziramo Czeslawa Milosza, vsekakor pogovor z mrtvimi. Tako da avtor tega nekrologa vnaprej prosi za odpuščanje, saj bo razen tega, da bo slavil pokojnika, poskušal vstopiti v mentalitetno-antropološko plat zgodbe. Ki nam lahko odkrije tudi kaj o nas samih.