Beckenbauerja se bomo spominjali predvsem kot prvo ime münchenskega Bayerna, kjer je igral v letih 1964–1977 in zelo hitro postal tudi stalni član nemškega Elfa, slavne reprezentance, s katero je dosegel prvi veliki uspeh že na svetovnem prvenstvu 1966 v Angliji, kjer so Nemci morali priznati poraz proti domačinom, Angležem, pa še to v zelo sumljivih okoliščinah. Beckenbauer je tam zasijal kot najboljši mladi nogometaš na svetu. Tudi na SP leta 1970 so Nemci osvojili »le« bronasto medaljo, potem pa se je začelo obdobje nemške prevlade in zmagoslavja, ki se, kot se zdi, ni nikoli več končalo. Beckenbauerjeva generacija, katere del so bili tudi vratar Sepp Maier, branilec Paul Breitner, krilni napadalec Uli Hoeness in pa osrednji napadalec Gerd Müller, so zavzeli Evropo in svet najprej z naslovom evropskega prvaka v nogometu 1972, nato na domačih tleh še z naslovom svetovnega nogometnega prvaka 1974 v verjetno najbolj epskem finalu proti Nizozemski na čelu z Johanom Cruyffom, Bayern pa je v letih 1974–76 trikrat zapored osvojil Ligo prvakov oziroma tedanji Pokal prvakov. Več res ni bilo mogoče, ne prej ne kasneje. Seveda je Kaiser Franz dobil Zlato žogo kot nagrado za najboljšega nogometaša na svetu v letih 1972 in še štiri leta kasneje.
Leta 1977 se je Beckenbauer poslovil tako od Bayerna kot nemške reprezentance, s katero je nazadnje igral na največjem tekmovanju leta 1976 na evropskem prvenstvu v tedanji Jugoslaviji, ko so v polfinalu po eni najbolj dramatičnih tekem v zgodovini premagali tedanjo »našo« ekipo s 4:2 po podaljških; preselil se je v ZDA, k New York Cosmosu, kjer je igral skupaj s še eno svetovno nogometno legendo, Pelejem. Ameriški poskus uveljavitve nogometa se ni najbolj posrečil in Beckenbauer se je leta 1980 vrnil v Nemčijo, ampak ne k Bayernu, pač pa v Hamburg k HSV-ju. Škoda, da se je potem vrnil prehitro nazaj v ZDA, leta 1983, za zadnje leto njegove kariere, kajti HSV je ravno leta 1983 pod vodstvom Ernsta Happla osvojil Ligo prvakov. Dodajmo, da je v dresu Bayerna odigral 584 tekem in dal kar 75 golov, kar je neverjetna številka za takratne branilce, za reprezentanco pa je odigral 103 tekme in zabil še dodatnih 14 golov.
Beckenbauer pa ni bil dolgo v nogometnem pokoju. Po debaklu nemške reprezentance na evropskem prvenstvu 1984, ko so izpadli v prvem krogu tekmovanja, je prevzel Elf in ga kot trener že na svetovnem prvenstvu 1986 pripeljal v finale, kjer so sicer izgubili z Argentinci pod taktirko tedaj veličastnega nogometnega boga Diega Maradone. Enako je z reprezentanco izgubil tudi polfinale evropskega prvenstva 1988 doma proti Nizozemcem, ki jih je vodil Rinus Michels, trener, ki ga je Beckenbauer premagal v tistem finalu SP 1974. Toda vse se je vrnilo na svoje mesto, ko je Nemčija od vodstvom trenerja Beckenbauerja suvereno osvojila naslov svetovnega prvaka v nogometu leta 1990 v Italiji, kjer so v skupinskem delu pometli tudi z Jugoslavijo (4:1). Dodajmo – kakšna ironija zgodovine – da je bil Kaiser Franz tedaj edini nogometaš na svetu, ki je osvojil svetovno prvenstvo v nogometu kot igralec in trener, edini poleg Brazilca Maria Zagala, ki je tudi umrl pred parimi dnevi … Beckenbauer se je sicer nekaj časa še zadrževal v nogometu, bil je sicer športni direktor francoskega Olympiqua iz Marseilla, pa dvakrat po leto dni spet trener matičnega Bayerna, potem pa se je iz aktivnega nogometa dokončno umaknil.
Posvetil se je funkcionarski karieri, v kateri je spet skorajda osvojil vse, kar se je dalo. Bil je predsednik Bayerna od 1994 do 2009, vmes je ta klub leta 2001 osvojil Ligo prvakov. Bil pa je tudi podpredsednik nemške nogometne zveze in je od leta 1998 vodil nemške priprave na organizacijo kasneje nadvse uspešnega svetovnega prvenstva v nogometu v tej državi leta 2006 (nemški Elf pa je na SP 2002 spet prišel do finala, kjer je izgubil proti Braziliji). V letih 2014–2016 je nanj sicer padla senca korupcije, saj so ga obtoževali – in nikoli ničesar zares dokazali – da je sodeloval v čudnih odločitvah, ki so pripeljale tako do organizacije SP v nogometu v Nemčiji 2006 in predvsem v Rusiji 2018. Medtem je bil tudi že dvakrat operiran na srcu in njegovo zdravje se do danes ni nikoli več vrnilo.
A kakorkoli obračamo, bo Beckenbauer v očeh Nemcev vedno največji in najboljši v zgodovini, eden največjih gospodov nogometne igre. Niso ga Nemci zaman uradno izbrali za najboljšega nogometaša preteklega stoletja. Igral je na položaju danes že izumrlega libera, torej prostega branilca, ki je skrbel, da je žoga od vratarja čimprej prišla v napad. In žogo mu je bilo nemogoče vzeti. Kot je dejal eden njegovih največjih nasprotnikov, angleški napadalec Kevin Keegan: »Vedel sem točno, kaj bo naredil z žogo, in točno to je tudi naredil. Ampak čeprav sem to vedel, mu žoge nisem mogel nikoli vzeti.« Bil je tudi izjemno medijsko priljubljen, vedno uglajeni gospod, ki je znal tudi odlično komunicirati z mediji. Zlasti pa je bil eden tistih, zaradi katerih se je v 80. letih prijel nad-slavni rek angleškega nogometaša Garyja Linekerja, da je nogomet igra, v kateri sicer igra 22 igralcev in enajst proti enajstim, a da na koncu vedno zmagajo – Nemci.
