Naslov kolumne sem ukradla; tako se dela v vojni. Vojna je prisvajanje vsega; vsega živega, po sili razmer pa tudi vsega mrtvega. Vse živo ima to neprijetno, nepraktično lastnost, da se z grozovito lahkoto spreobrne v mrtvo. Nepovratno. Preden rečeš keks, ti 25.000 živih obleži pred nogami v krvi, smradu in po vrhu še z imeni. Mrtvi. Prosim? Imena so tam, lahko jih kričiš, lahko tudi tuliš, ampak ne moreš jih priklicati nazaj v življenje. Kar malo drzno, ni res? Reči hočem: pre-drzno. Pri najboljši volji se ne zmorem spoprijeti s tem prizorom. Zato pa kradem. Grebem na kup kot kakšna prvovrstna vojna mešetarka. Žive in mrtve si ženem k srcu, jemljem v roke, nosim v usta in ker je vojna, kamor koli se obrnem, je materiala v hipu za visoko, trdno piramido, stolp. Od tu zdaj zrem v daljavo in prisežem, da se vidi daleč – kot na dlani.
»Ko se začne vojna, ne moreš biti več pacifist ali individualist. Ne razmišljaš več, kaj bi rad počel v življenju in kje bi živel, ampak si potisnjen v položaj, ko ...