Vse te informacije pa niso dovolj, da bi si ustvarili sliko o ministrici. Iz poročil ob sestavljanju Golobove vlade se spominjamo, da ona ni bila prva izbira svoje stranke, čeprav so bili njeni performansi odlični. Zato se nam vsiljuje vprašanje, ali je bila nad državnim sekretarjem, ki ji je zdaj nakopal ta nakup, naivno navdušena in prezaupljiva. Druga možnost je, da si je s to izbiro kupila večjo naklonjenost stranke. Neorgansko sodelovanje med SD in janševiki, ki se kaže v aferi »zgradba na Litijski«, ni sicer nič nenavadnega v šaleški regiji.
Rad bi slišal ali bral prepričljivo zanikanje zveze te afere z ministričinim predlogom, kako premostiti čas med materialno in zakonsko ureditvijo sodniških plač, ker vlada pod pritiskom sindikatov ne more zakonsko urediti tega, kar je odločilo ustavno sodišče. Prav zdaj se sodni svet obrača na ustavno sodišče, ali bi sprejelo tak kompromisni način izvrševanja svoje odločbe, kot ga je predlagala ministrica. Zunanjemu opazovalcu se zdi, da bi bilo miniranje ministričinega predloga zelo po volji stranki, ki ljubi ljudsko nejevoljo nad sodniki in govori o »krivosodju«, všeč pa ji je vse, kar otežuje delo in morda celo obstoj vlade, zato tudi sodniška in zdravniška stavka. V tem kontekstu je pač dovoljeno vprašanje o izbrancu državnega sekretarja, zelo vidnem uradniku iz vrst SDS, in o državnem sekretarju, ki si je takega prijatelja pripeljal na ministrstvo.
Dokler so ta vprašanja odprta, je odprto tudi, v čem je najbolj sfalila ministrica.
Božidar Debenjak, Ljubljana
