V podaljšano bivanje je danes vključenih več otrok. Včasih ji je bilo manj kot polovica, danes le izjemoma kdo ni vključen. Nekateri otroci, ki so vključeni tudi v jutranje varstvo, v šoli preživijo celo po deset ur na dan. Tudi zato je podaljšano bivanje, kjer je velik poudarek na vzgoji in socialnih stikih, zelo pomembno, poudarja sogovornica. »Otroci lahko takrat ustvarjajo po svojih željah in uživajo v igri ali pogovoru. Prav vsi bi bili radi videni in slišani ter nikakor ne marajo biti ves čas vodeni. Zelo radi gredo samostojno v knjižnico ali na katero od šolskih dejavnosti,« dodaja.
Preberite še: Šolniki v negotovosti: Veliko je še nejasnosti
Učenci so popoldne že malce utrujeni, glasnejši in bolj razposajeni, zato potrebujejo več svobode kot pri pouku. Kljub temu po besedah Peganove pridobijo ogromno dragocenega znanja. »Tako kot se morajo naučiti brati, pisati in računati, je zanje pomembno tudi to, da se naučijo razločno govoriti, peti ali plesati pred šolsko tablo ter se sprostiti pred vrstniki. Če to zamudijo pred svojim 10. letom starosti, si ne bodo nikoli v življenju upali samozavestno nastopiti pred drugimi,« meni sogovornica, ki skupaj z učenci v podaljšanem bivanju pripravlja tudi kulturno obarvano prireditev za starše, na kateri se otroci predstavijo s svojimi talenti.
Kdo bo oblikoval popolni urnik
Za razširjeni program (RaP) je Vilma Pegan s sodelavkami izvedela iz medijev, saj njihova šola ni bila vključena v poskusno uvajanje. »Mislim, da se bo težko kaj spremenilo na bolje. Prepričana sem, da nihče ne more oblikovati popolnega urnika, ki bo za vsak dan predvidel različne količine domače naloge, prihode in odhode otrok, razpored šolskih avtobusov, razvrstitev kosil v majhni šolski jedilnici, zasedenost telovadnice ob slabem vremenu ...« meni Vilma Pegan.
Pripoveduje, da so bili otroci včasih mirnejši in bolj poslušni, danes pa so težko pri miru in tiho. »Tudi starši so se spremenili. Včasih so bili bolj spoštljivi in hvaležni za našo pomoč, danes pa so mnogi pretirano zaščitniški do svojih otrok. To, da se večini ves čas nekam mudi, ni dobro,« ugotavlja učiteljica. Prepričana je, da so v šolah s tem, ko so dali več pravic staršem in svobodo otrokom, v resnici naredili škodo vsej družbi: »Učenci se danes težje držijo šolskih pravil, vsak si lahko razlaga stvari po svoje. Bontona obnašanja na prireditvah in kulturnega hranjenja v jedilnici večina ne spoštuje kljub opozorilom dežurnih in napisom na stenah. Mladostniki nimajo več pozitivnih avtoritet, ki bi jim pomagale odrasti v zrelo osebo.«
Tudi zato Vilma Pegan otroke uči pomena prijateljstva, prijaznosti, sodelovanja in empatije. Zelo radi se skupaj igrajo šolo nekoč, pri čemer učenci vselej vstanejo ob njenem prihodu v učilnico in jo glasno pozdravijo. Učence opozarja tudi na pravilno telesno držo in to, da se govorečemu ne sega v besedo in da je treba dvigniti roko, ko želiš kaj povedati.
