Med obema sežigalnicama pa je ogromna razlika. Salonit ima lahko bistveno več izpustov, ker je, neznano kdo, sosežig označil za manj nevarnega. V državnem zboru teče postopek za izenačitev obeh izpustov z dopolnitvijo zakona o varstvu okolja (ZVO-2A), katerega predlog je pripravila civilna družba in ga politika zaenkrat podpira.
Z ministrstva za okolje, podnebje in energijo je sicer prišel predlog, da bi to uredili z uredbo vlade. To bi že zdavnaj lahko, predvsem pa lani, ko so izvedeli za zbiranje podpisov za zakon, pa tega niso storili. Zdaj je prepozno, sploh pa bi reševanje anhovske doline razvlekli za nedoločen čas.
Naslanjanje na svobodno gospodarsko pobudo po 74. členu ustave RS ne pride v poštev, ker v njem piše tudi: »Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo.« Zdravje prebivalcev pa je seveda najmočnejša javna korist. Saj imamo v ustavi tudi 72. člen o pravici do zdravega življenjskega okolja in da zanj skrbi država.
Prav tako izenačitev ni v nasprotju z evropskimi direktivami. Namreč, vedno je treba presojati izpuste na določeni lokaciji in ob prisotnosti prebivalcev. Anhovska dolina je razmeroma ozka, podobna trboveljski, kjer je Lafarge cement nehal obratovati zaradi izpustov. Tudi celjska kotlina ni primerna za obstoj sežigalnice kot tudi ne ljubljanska. Pri vseh se dogajajo tudi temperaturni obrati v zračnih plasteh, pri čemer se izpusti zgostijo med prebivalstvom.
Alpe Adria Green je leta 2017 zahteval izenačitev izpustov in opozoril Arso na EU direktivo 2000/76/ES, ki v (27.) odstavku navaja: »Sosežiganje odpadkov v napravah, ki v prvi vrsti niso namenjene sežiganju odpadkov, v delu odpadnih plinov, ki nastanejo pri takem sosežigu, ne bi smelo povzročiti večjih emisij onesnaževal, kot so dovoljene za namenske sežigalnice, in naj bi zato zanj veljale ustrezne omejitve.« A ni pomagalo.
Salonit Anhovo bi moral obratovati pod predpisi Seveso III, saj po okoljevarstvenem dovoljenju (OVD) lahko uporablja pri sosežigu tudi nevarne odpadke do 40 %. Leta 2014 je bil OVD dopolnjen tako, da je pri sosežigu odpadla omejitev iz točke 2.3., ki je dovoljevala le 70 % toplotne moči iz sosežiga. To pa pomeni, da lahko Salonit Anhovo sežiga odpadke tudi v 100 % deležu, kar ga izenačuje s sežigalnicami.
Dejansko pa nihče ne ve, kakšni odpadki sploh vstopajo v proces sežiga. Ali bo nov predpis zahteval tudi redno kontrolo tovornjakov, ki vozijo odpadke v Salonit? Pa tudi, kaj je v pepelu ali žlindri po sežigu in kje končata.
Pretoki izpustov so ogromni na letni ravni, kot beremo v OVD. Izpust, dimnik CS1 na primer, na uro spusti 620.000 m3. V 8000 urah (leto jih ima 8760) dobimo skoraj 5 milijard m3. Dopustne vrednosti izpustov v zrak so v tabelah. Na primer, samo prahu je dovoljeno izpustiti 30 mg/m3. V 5 milijardah m3 je to 150 ton finega prahu: PM10, PM2,5 in neviden nano prah, ki gre neposredno v kri skozi pljuča in se sploh ne kontrolira.
Dopolnitev OVD iz leta 2018 navaja dovoljene koncentracije strupov v nevarnih odpadkih, kot so živo srebro, talij, kadmij ter svinec. Že OVD iz leta 2014 pa je dovoljeval izpust talija in kadmija v zrak 0,05 mg/m3, pri 5 milijardah m3 izpustov v zrak je to 250 kg. Podobno tudi živega srebra. Kaj pa recimo v 10 letih? Tabela dopustnih emisij v zrak je pa še dolga.
mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana