Normalizacija v dveh potezah

Tokrat pišem o slabostih, ki sta tako ukoreninjeni, da se zdita naravni in neproblematični. Prva je centralizem in druga strankokracija. Prvi se je mogoče upreti z ustanovitvijo pokrajin, drugi pa z demokratizacijo volilnega sistema. Oboje je mogoče uresničiti, ne da bi bila potrebna sprememba ustave. Centralizem cveti zato, ker ni uresničena ustavna določba o pokrajinah, spremenjena leta 2006; odločevalci pa 18 let pozneje delujejo, kot da lahko svobodno izbirajo, kateri del ustave bodo priznavali in katerega ne. Drugo slabost omogoča nespoštovanje določbe, ki je v ustavi od leta 2000 in pravi, da »imajo volilci odločilen vpliv« na izvolitev poslancev. Če bi takšen vpliv res imeli, ne bi v predvolilnem času na ljubljanskih ulicah prebirali: »Če bi volitve lahko kaj spremenile, bi jih že zdavnaj ukinili!« In v spletnih glasovanjih, tudi tistem, ki ga je izvedla vlada, ne bi več kot dve tretjini sodelujočih menilo, da veljavni sistem volitev poslancev ni primeren.