Šestletni otroci, ki komaj spoznavajo materni jezik, se bodo morali istočasno učiti tuji nacionalni jezik, ki ima stokrat več govorcev. Že danes sta med mladimi angloameriška kultura in jezik globoko ukoreninjena. Po tej odločitvi pa lahko čez nekaj let (in angleščino bodo imeli devet let), pričakujemo, da bo slovenščina ostala daleč na drugem mestu. Kaj to pomeni za majhen narod oziroma državo in njeno kulturo, pač ni treba ugibati.
Slovenci smo se do sedaj, v zgodovini, vsaj trikrat uspešno rešili kulturno jezikovne nadvlade. Najprej smo se, vsaj idejno, rešili nemščine ob pomladi narodov okoli leta 1860. Nato smo se, v času tovariša Tita, leta 1948, rešili ruščine. In tretjič smo se, okoli leta 1988, ob ponujenih skupnih jedrih, rešili srbohrvaščine. Danes, v menda samostojni in neodvisni državi Sloveniji, pa smo se sami prostovoljno (!) podredili angleščini – z vsemi posledicami. Privilegij kateregakoli tujega jezika (prisilni ali prostovoljni) ima neizogibne posledice. Spomnimo se posledic ruščine v vzhodnoevropskih državah.
Bližamo se zlovešči napovedi srbskega akademika, ki je napovedal nekako takole: Slovenci bodo ponovili dunajski dvor, kjer je elita govorila francosko, ljudje na ulici nemško, hlapci v hlevu pa s konji slovensko. Primerjava z Brusljem je namerna. Pa povejmo, da je v parlamentu dvojezičnost naših otrok predlagalo ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ob očitnem tihem soglasju ministrstva za kulturo, Društva pisateljev, Sazuja itd. Naši poslanci, predstavniki političnih strank, ob vseh škandalih in preigravanjih, seveda nimajo časa za poglobljen razmislek. Zato tudi za njih velja znana izjava njihovega bivšega kolega: narod je »glup«. Res pa jim najbrž nihče ni predstavil kulturno-jezikovnega nasilja okupatorjev v zgodovini Slovenije ali enakih metod kolonizatorjev v raznih delih sveta. Še manj pa seveda razliko med izbirnim ali obveznim (prisilnim) poukom ter možnostjo ogrožanja slovenščine ali raznarodovanja. Jezik in kultura kateregakoli naroda ni samo učni predmet, pač pa temelj samobitnosti posameznika in določenega naroda. Lahko pa postane tudi sredstvo za podrejanje drugega naroda.
Ampak ta razprava bo sledila čez nekaj let, ko bo statistično potrjena drugorazrednost slovenščine. Takrat bomo mogoče celo izvedeli, kaj je cilj istočasnega (angleško-slovenskega) prisilnega pouka naših otrok. Za danes pa ponovimo znano resnico: narod si bo pisal sodbo sam.
Janez Zadravec Klugler, Maribor