Prvi razlog je v tem, da antisemitizma in antisemitov, kot jih je poznala evropska zgodovina, ni več. Ni več židovsko-boljševistične zarote, ki ogroža evropsko krščansko civilizacijo; Židje niso več krivci za pojav epidemij, draginje ali naravnih nesreč; ne očitamo jim več, da so križali Jezusa, da kradejo in ubijajo krščanske otroke za svoje obrede; tudi smrdijo ne več. Sedaj ogrožajo evropsko krščansko civilizacijo muslimani. Muslimanom je, po prepričanju evropskih in ameriških desničarjev, edini cilj uničiti krščanstvo in Evropo. Zato množično prihajajo kot migranti, izkoriščajo demokratične norme in velikodušen socialni sistem, se ukvarjajo s kriminalom, posiljujejo dekleta in starke, pa tudi umazani so in smrdijo. Zagovornike imajo med levičarji in levimi nevladnimi organizacijami, katerih cilj je tudi uničenje evropske krščanske civilizacije. Tako nimamo več »židovsko-boljševistične zarote«, sedaj imamo »islamsko-levičarsko zaroto«. Do Palestincev ne čutimo empatije, ker so muslimani, v bistvu naši sovražniki.
Drugi razlog je v tem, da ne upoštevamo specifičnosti nastanka države Izrael. Izrael je dejansko nastal pod pokroviteljstvom OZN kot židovska država na območju, kjer so stoletja živeli tudi drugi narodi. Z židovskega, sionističnega stališča, je šlo za obnovitev židovske državnosti izpred več kot dva tisoč let. Kje pa ne bi nastali problemi, če bi se kdo spomnil obnoviti državo izpred dva tisoč let? Palestincem se očita, da niso pristali na ustanovitev dveh držav. Seveda bi bilo lepo, če bi pristali, nihče pa se ne vpraša, zakaj bi morali pristati. Že sama ustanovitev države proti volji prebivalcev na tem območju je bilo nasilje, zato ga gledamo še danes. Treba je tudi vedeti, da muslimanski svet ni poznal antisemitizma in preganjanja Judov. Konflikti so se pojavili šele z judovskim priseljevanjem in izpodrivanjem domačega prebivalstva.
Tretji razlog je Sveta dežela, ki je za Jude Obljubljena dežela, kar jim priznava tudi ves krščanski svet. Od vsega začetka sionističnega gibanja za ustanovitev judovske države je odločilno vlogo igrala biblijska zgodba o obljubljeni deželi. In v ozadju je ves čas nastanka in trajanja Izraela. Ortodoksni Židje, ki nimajo majhnega vpliva, Biblijo oziroma Toro razumejo dobesedno. Sporni slogan »Od reke do morja bo Palestina svobodna« so pravzaprav božje besede Izraelcem, ko jim je obljubil deželo »od Rdečega morja do Sredozemskega morja«. Bog v Tori pravi tudi: »V tvoje roke bom dal ljudstvo, ki živi v deželi, in ti jih boš pregnal pred seboj.« Ne glede na še vse druge vzroke in povode ima izraelska vojska pred očmi tudi te božje besede. V tej luči je tudi laže razumeti preganjanje Palestincev z njihovih domov in gradnjo judovskih naselij, kar se dogaja že ves čas od ustanovitve države.
Četrti razlog je dejstvo, da je Izrael država Židov in ne prebivalstva na njenem teritoriju, kot je to običajno pri sodobnih državah. To je pred kratkim poudaril tudi Netanjahu: »Izrael ni država vseh svojih državljanov. Je država judovskega ljudstva in samo njega.« To ima Izrael zapisano tudi v svoji zakonodaji. Palestinci so v odnosu na Izrael ves čas v podrejenem položaju po zaslugi mednarodne skupnosti. Normalen in pošten človek se nagonsko postavi na stran šibkejšega. Kaj si ob tem lahko mislimo o evropskih politikih, ki se postavljajo na stran Izraela in ZDA, nad Palestinci pa točijo krokodilje solze?
Peti razlog, zakaj Arne Vehovar ne razume obnašanjih ljudi in politike, pa je intelektualni nivo sodobnih levičarjev. Ti vse stavijo na človekove pravice in mislijo, da so kaj dosegli, če uspejo sprejeti kako resolucijo, kako nekajurno humanitarno premirje, kak tovornjak humanitarne pomoči. Nekajurno premirje samo podaljša agonijo preganjanih ljudi. To je, kot če vržeš kovanec beraču in s tem samo potrdiš njegov beraški stan. Resolucije, zavzemanje za človekove pravice, humanitarna pomoč so pripeljale Palestince do sem, kjer so zdaj. Treba bi se bilo zavzemati samo za to, da se reče bobu bob, levičarski novinarji, analitiki, politologi, filozofi pa samo preigravajo geopolitiko, mednarodno in vojno pravo, človekove pravice … Treba pa bi bilo samo zakričati: »Ustavite versko vojno!« Ampak sodobnemu levičarju ne nese tako daleč. Sodobni levičar misli, da so vera pravljice, ki jim nekateri verjamejo, ne pa najmočnejši porivi človeškega delovanja, močnejši kot pohlep. Filozofinja Renata Salecl je v Delovi Sobotni prilogi dobro opisala razmerja med evangeličanskimi cerkvami, ameriško vlado in Izraelom. Ampak koga to briga? V očeh verskih ciljev pa človeško življenje ni vredno nič.
Tone Rački, Ljubljana